Se še spomnite nekdanje skupne države Jugoslavije? Tedanja pravila so športnikom dovoljevala, da lahko odidejo s trebuhom za kruhom prek meja šele po dopolnjenih 28 letih. To je po eni strani klubom v moštvenih športih zagotavljalo, da so bili izjemno konkurenčni in so sodili v sam evropski vrh, po drugi strani pa so najboljši posamezniki izgubili kar nekaj let kariere, v katerih bi na tujem zaslužili resne denarce. Osmoljenec tedanjih pravil je bil na primer nogometaš Branko Oblak.

Biti vrhunski športnik v moštvenih igrah je zadnja leta mamljiv poklic, ki zagotavlja finančno donosne pogodbe, toda podpisati takšno pogodbo seveda uspe le peščici srečnih in zdravih, kar bi znali povedati tudi številni slovenski nogometaši, ki so Slovenijo zapustili kot veliki talenti, a razkošne nadarjenosti niso znali nikoli unovčiti, po vrnitvi domov pa so v dresu slabo plačanih prvoligašev lahko le tarnali, kako zelo krut zna biti njihov poklic.

Seveda pa odhod na tuje mlademu športniku prinaša kar nekaj koristi, osamosvoji se ter se nauči tujega jezika in delovnih navad, a najpomembneje je, da ostane z nogami na trdnih tleh in brez pretiranih pričakovanj po milijonih na bančnem računu. Meja med uspehom in neuspehom je namreč v vrhunskem športu izjemno tanka, zgodbe košarkarja Saše Vujačića, nogometaša Zlatka Dedića in hokejista Anžeta Kopitarja, ki so odšli od doma, še preden so postali polnoletni, pa vendarle kažejo, da lahko tudi »majhni Slovenci« uspejo in postanejo celo velezvezdniki, kot je primer Hrušičana pri Kraljih v Los Angelesu.