Naj bom bolj konkreten. Pred dnevi so sporočili, da so aretirali modela, ki je ljudem in firmam prek elektronske pošte odnašal na tisoče evrov, bil pa je na najboljši poti, da zaključi »posel« ožemanj tujih računov za več kot milijon. Potem pa so se na televiziji zvrstili mojstri računalniških znanosti in svetovali uporabnikom, kako se ubraniti zločinskih umov. Pripravil sem papir in svinčnik, da si zapišem verjetno zelo »kunštna« navodila, saj se proti spletnim piratom ne da bojevati zgolj z gorjačo, a sem po predstavljenih navodilih za pol ure okamnel z odprtimi usti. Geniji spletnih varnostnih ved so samo rekli: »Ne odpirajte sumljive elektronske pošte in zapirajte računalnik!?« Da nam sodobna tehnologija poenostavlja življenje? Mogoče, a da je rešitev tako preprosta, si pa res nisem mislil. Torej, vsakokrat ko grem na stranišče, peljem psa na sprehod, grem pomešat golaž na štedilniku in stopim na balkon, da bi videl sončni zahod, naj izklopim tisto škatlo, da se mi barabe v moji odsotnosti ne usedejo na bančni račun? Tu nekaj smrdi, ampak, naj jim bo. Toda kako naj vem, da gre za sumljivo pošto? Dobro, tiste, ki pripotuje iz Nigerije ali Ugande, pač ne odpiram, ker tam nimam sorodnikov in tamkajšnji predsedniki me ne poznajo. Sploh pa so to vedno elektronska pisma, v katerih vdova bivšega diktatorja prosi za pomoč v višini nekaj evrov, da bi lahko pred sedanjim diktatorjem pobegnila iz države, ali pa mi ponujajo dober posel v novoodkritih rudnikih zlata in diamantov.
Problem je drugje. Nobene pošte ne bi smel odpirati, ker me z vsakim pismom lupijo. Pride denimo pošta gov@..., torej od vlade. Prepričan, da mi Janša ali Bratuškova vošči ob državnem prazniku, odprem pošto, tam pa sporočilo, da je vlada na zadnji seji podražila komunalne storitve ali pa dvignila DDV, in že preprost izračun pokaže, da sem z odprtjem elektronskega sporočila ob 270 evrov na letni ravni. Vedno znova se razveselim pisma z oznako EU@... Gospod Barroso se mi zdi en tak poštenjak, ki ne zna pisati hudobnih pisem, ki bi ogrozila moj bančni račun. Mogoče mi čestita ob prazniku 40 mučenikov? Pa ne. Piše, da je kriza, da bo treba stisniti pas in biti solidaren, potem pa še, da Slovenija mora reševati Grčijo, kar me (vse nas) bo stalo samo nekaj evrov, kar je malo za ohranitev EU.
Pišejo mi iz mulčeve šole. Odprem pošto, prepričan, da mi čestitajo, ker je matematiko pisal plus dve, tam pa: »Ker subvencionirane prehrane ni več, vas obveščamo, da boste kos kruha s pašteto vsak mesec plačali 56 evrov, kar vam bomo trgali prek trajnika.« Piše mi banka@. Odpreti ali ne? Mogoče sporočajo, da so me kot dolgoletnega komitenta nagradili s 100 evri. Nak, pišejo, da mi bodo odslej plačila prek klika zaračunavali dodatnih 10 centov. Pa sem z enim klikom ob 60 evrov na leto. E-mail iz službe. Sigurno voščilnica za rojstni dan ali napoved napredovanja. Kdo ne bi odprl takšne pošte? Pravzaprav pa gre za pojasnilo, da so težki časi in da bo plača manjša za 10 odstotkov. Vidite, kako nevarno je odpirati e-pošto. Še bolj kot tisto navadno, ki jo prinese poštar in v kateri je lahko skrit eksploziv ali strup antraks. Bi odprl e-pošto deteta, ki uživa na maturantskem na grškem Lezbosu, to je zdaj vprašanje. Seveda, končno nekaj lepega! Otrok se me je spomnil. V njem pa: »Oči, ukradli so mi 200 evrov, snel jih bom s kartico s tvojega računa!« Torej, vsa pošta je sumljiva in smrtno nevarna za naš bančni račun. Zdi se mi, da tudi takrat, ko je ne odpremo.
