Mednarodni muzejski dan bo skušal predvsem razbiti stereotip, da so muzeji zgolj zaprašene ustanove, ampak lahko ponujajo tudi aktivne rešitve. »Naš cilj je, da nas kulturna politika prepozna kot priložnost in nas ima za aktivnega sogovornika, ki lahko marsikaj prispeva k sodobni družbi,« izpostavlja predsednica slovenskega odbora ICOM in direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje Tanja Roženbergar.
Vrsta jutrišnjih dogodkov pa bo pokazala, da muzeji, četudi hranijo zgodovino, niso nujno zastareli, saj številni med njimi za predstavitev eksponatov uporabljajo nove tehnologije, v izobraževalnem procesu pa interaktivne prakse. Ob tej priložnosti bo Mestni muzej Idrija denimo omogočil tiskanje v partizanski tiskarni na Vojskem, Muzej narodne osvoboditve Maribor pa bo vse funkcije, od kustosa pa do direktorice, prepustil učencem Osnovne šole Draga Kobala Maribor.
Lov na brezplačnost
Projekt, kot je Mednarodni muzejski dan, ki večino dogodkov prinaša brezplačno, jasno nakazuje, da ogromno ljudi zanima, kaj se ponuja za zidovi »shramb« zgodovine, a si mnogi med njimi vstopnic zanje ne morejo privoščiti. »Četudi vstopnina stane le en evro, je brezplačen vstop tisti, ki zares pritegne pozornost,« opaža predsednica Slovenskega muzejskega društva in direktorica Muzejev radovljiške občine Verena Štekar - Vidic, ki pa se boji, da je množica ljudi ob takšnih dnevih včasih že kontraproduktivna za muzeje, saj onemogoča kakovostno izvajanje dejavnosti.
V Mestnem muzeju Ljubljana se je pred leti ob takšni priložnosti namreč zbralo okoli 2400 ljudi, v Narodnem muzeju Slovenije pa se je številka povzpela tudi že do pet tisoč, medtem ko je povprečen dnevni obisk med 100 in 150 posamezniki. Direktorica te ustanove Barbara Ravnik poudarja, da ima njihova enota na Metelkovi največji obisk prav med dvanajsto in štirinajsto uro, ko si je tamkajšnje eksponate mogoče ogledati brezplačno, kar je namenjeno predvsem brezposelnim in upokojencem. Prav tako za vstopnino ni treba nič odšteti vsako prvo nedeljo v mesecu, ko se v muzej nagnete tudi do desetkrat več ljudi kot sicer. Glede na to, da so ponekod, denimo v Veliki Britaniji, državni muzeji in galerije povsem brezplačni, so v Narodnem muzeju že razmišljali tudi o takšni potezi, a Ravnikova pojasni, da bi bilo treba nato ta izpad dohodka, ki jim predstavlja približno 12 odstotkov vseh prihodkov, iztržiti na kakšen drugačen način, kar pa v teh kriznih časih ni ravno enostavna naloga.
Večina sogovornikov se strinja, da se je za obisk treba boriti. Mag. Inga Brezigar, kustosinja v Goriškem muzeju, je prepričana, da je eden glavnih krivcev za relativno skromno zanimanje za njihovo zbirko prav neizdelan oglaševalski sistem, saj si ne morejo privoščiti zaposlenega zgolj na tem področju. Ponudbe je namreč treba pošiljati v šole, ki so nasploh eden največjih »odjemalcev«, ali v razna društva, ter si izmišljati inovativne, a poceni reklamne strategije. Blaž Peršin, direktor Mestnega muzeja Ljubljana, ki je prepričan, da bi si pri vsakem projektu muzealci morali del stroškov odmeriti tudi za promocijo, razkrije, da bodo kmalu prihajajočo razstavo Kolo, 5200 let, ki bo na ogled postavila najstarejše leseno kolo, oglaševali tudi tako, da bodo sodelujočim na kolesarskem maratonu Franja ponudili popust ob nakupu muzejske vstopnice. A sogovornik ob tem dodaja: »Res je, da razni popusti takoj privabijo ljudi, a kakovosten projekt pritegne sam po sebi, saj ima najboljšo možno reklamo, tisto, ki se širi od ust do ust.«
Ogled iz avtobusa
Verena Štekar - Vidic, ki postreže s podatkom, da v splošnem obisk domačih muzejev rahlo pada že vse od osamosvojitve Slovenije, močan adut za ponovno boljšo statistiko vidi v povezovanju s turističnim gospodarstvom. Toda obenem na današnjih promocijskih prospektih opaža, da so muzeji pogosto izvzeti iz turistične ponudbe. Da bi le dosegli premik v tej smeri, so se v njihovi instituciji lotili izobraževanja lokalnih turističnih vodnikov.
Sodelovanje s turističnim sektorjem se kot nič kaj pozitivno doslej ni prikazalo niti prvi gospe Narodnega muzeja. »Prepričana sem, da si vsak Slovenec, ko odpotuje v tujino, tamkaj ogleda kakšen muzej, ko pa se tujcem predstavlja našo prestolnico, so muzeji povečini kar izpuščeni iz programa, in sicer pogosto iz banalnih razlogov, kot je ta, da naš muzej nima parkirišča za avtobuse ali da sta za ogled mesta na voljo zgolj dve uri. Ena od turističnih vodnic mi je nekoč dejala, naj podobo neandertalčeve piščali, najstarejšega inštrumenta na svetu, na veliko izobesimo čez pročelje muzeja, da jo bo turistom pokazala kar med vožnjo iz avtobusa,« razočarano pripoveduje Ravnikova. Predsednica Slovenskega muzejskega društva pa meni, da je kazalec uspešnosti muzeja še vedno konstantna privlačnost za domačine, ki jo omogoča vpetost v lokalno okolje.
Ob vonju po kavi
Da kavarna ali drugi gostinski obrati lahko blagodejno vplivajo na obiskovalce muzejskih prostorov, so prepričani tako rekoč vsi sogovorniki. V Mestnem muzeju Idrija so denimo v neki gostilni organizirali razstavo, Muzeji radovljiške občine pa v enakem okolju nekaj muzejskih večerov in oboji so naleteli na izjemno pozitiven odziv.
Posebno veliko željo po odprtju kavarne, ki bi bila nameščena v lapidariju, imajo v Narodnem muzeju Slovenije, saj je rdeča nit njihove trenutno paradne razstave Podobe Balkana prav pitje kave. Vendar so, kot pojasnjuje direktorica, naleteli na kar nekaj preprek, predvsem sanitarne narave, majav pa je tudi dogovor z oštirjem, ki se boji, da bi imel s takšnim obratom izgubo. Kavarno, ki je že obratovala, so morali zaradi tržne inšpekcije zapreti v Muzeju novejše zgodovine Celje. Za tovrstne objekte se namreč zahteva, da zadostijo vsem alinejam zakona o gostinski dejavnosti, a mnogi tega, ker to pač ni njihova primarna dejavnost, enostavno ne zmorejo.
Eno uspešnejših muzejskih kavarn prav gotovo vodi Mestni muzej Ljubljana, a jo poganja z lastnimi kadrovskimi silami, tako da se ogiba vsaj morebitnim zapletom s podnajemniki. »Kavarna, ki obratuje v času odprtja muzeja, je obenem dopolnilo k našemu dohodku kot tudi dodatna kulturna ponudba, zaradi katere tudi vsa hiša bolje funkcionira,« razmišlja Peršin.
Tujim zgledom bi veljalo slediti, tudi ko gre za podaljšan obratovalni čas, še zlasti v poletnih mesecih. Nekateri muzeji že zdaj svoj urnik ob določenih dneh raztegnejo nekje do devetih ali desetih zvečer, medtem ko imajo ponekod zadržke, češ da bi bili stroški delovanja nato še višji.