»Pobegniti sem poskušal vsaj tridesetkrat. In znova so se odpeljali brez mene. In to po 70 kilometrih čez en most v Tolmezzu, ko smo po Rabeljski in Kanalski dolini v nasprotnem vetru imeli visoko povprečje s 57 kilometri na uro na števcu. Bil sem motiviran, močan in nekajkrat sem sam skušal ubežati. Z Mezgecem sva bila dvakrat, enkrat vmes tudi z Boletom, že v zelo obetavni kombinaciji. Zadaj sem že videl luknjo v zavetrju in v glavnini sem jih slišal vpiti počasi, počasi. Sem že sanjal, da je uspelo. A so se našli Kolumbijci, ki so ujeli. Poskusil sem še enkrat na prelazu Ciampigotto, saj so bili ubežniki le štiri minute spredaj. Torej ulovljivi, a je bila to zgrešena namera in so me iz spremljevalnega avtomobila hitro ustavili,« je borbeni Robert Vrečer slikovito opisoval poskuse v včerajšnji enajsti poslovenjeni etapi Gira.
Bilo je očitno, da je kolesarju oranžnega baskovskega Euskatela odlično del obisk domačih krajev. Poleg tega so vsi na startu v Rablju nad Trbižem napovedovali, da je to dan za zmago ubežnikov. Žal se je tudi tokrat ponovila zgodovina, kot je bila rdeča nit enajste etape. Izkupiček trojice Slovencev je bil podoben izkupičku slovenskih rudarjev v rabeljskem rudniku; čeprav so garali, upali na srečnejše čase, so bili borno nagrajeni. Iz dvajseterice srečnežev pa se je najbolj veselil Ramuinas Navardauskas, visokorasli Litvanec v dresu Garmina, ki je sam pripeljal v Vajont, ki ga je pred 50 leti z 2000 mrtvimi krajani opustošil jezerski cunami, ki je bil posledica vdora ogromnega pobočja v zajezeno jezero hidroelektrarne.
Giro je bil tudi v zakotnih krajih v osrčju Julijcev deležen izjemne pozornosti. Kraji in krajani živijo s tritedensko dirko, z vsemogočimi pozornostmi v roza barvi. V Slovenijo pa je kljub bližini pljusknil le obrobno, a je bil za slovensko trojko obisk Gira na slovensko narodnostno območje posebno doživetje. Vsi trije so se že zvečer po prihodu s pobočja Montaža vsem navijačem zahvalili za izjemno spodbudo. »To je bil dan, ki si ga bom zapomnil za vedno. Dan, ko sem ponosen, da sem kolesar in Slovenec. Hvala vsem. Najboljši ste,« je zahvalo, ki so med športniki, če ne gre za posebne trenutke zmagoslavja, bolj redko opažene, zapisal Grega Bole. »Taki dnevi so res nekaj posebnega in kar prehitro so minili. Lahko bi rekel, da imam občutek, kot bi znova začel Giro. Je pa manj stresen kot Tour. Razlika je očitna. Na Touru se leti na polno od prvega kilometra vsak dan, tu ne. Zame je sreča, da sem bolezen lažje prebrodil in prihajam k sebi. Deveto mesto iz pete etape mi ne pomeni veliko, želim doseči več,« je dobro razpoložen Bole, ki je dopoldne požel izjemno pozornost. Z malo hčerko v naročju je prišel tudi na prireditveni oder k podpisu startne liste, vsakodnevnega spektakularnega ceremoniala pred startom.
»I feel Slovenia,« se je v slogu oglaševalske akcije pošalil tudi Luka Mezgec, ki je v Rablju skoraj zamudil start, potem ko ga je ob številnih navijačih z ljubečo ženo Renato ujel tudi oče, ki je moral priti zaradi zapore cest iz Trbiža s kolesom. Dan je kot vsi trije preživel v »disco« skupini, kot imenuje(jo) veliko skupino v ozadju. »Načrtno hranim moči. Že nekaj časa imamo ogledan profil današnje 12. etape Longarone–Treviso. Tam bi lahko dosegli več. Zato se skrivam v karavani, kot se le da,« razlaga Mezgec, ki bi rad videl, da gre domov še kakšen »debelino«, kot se je v svojem slogu šaljivca pošalil glede odhoda kapetana, močnega sprinterja njegove ekipe Johna Degenkolba, zmagovalca pete etape, in je zaradi tega že dobil njegov status. Velika čast in odgovornost za novinca.
Karavana je takšna, da je vrhunec spektakla na startu, ko se svetlolasa princeska tresočih vitkih nog na roza čeveljcih visokih pet pompozno sprehodi z zlato lovoriko »Neskončnost« z vgraviranimi vsemi zmagovalci, medtem ko se varnostnikom v bližini tresejo roke in glas od strahu. Rožnati Vincenzo Nibali je bil po odlično opravljeni nalogi na Montaževi visoki planoti hladnokrvno miren, kot da mu ves dodatni glamur ne bi odžiral energije. »To je del moje osebnosti. Izhaja iz družine, žene in vse ekipe. Glede na vse, kar se dogaja okoli mene, lahko vozim stoodstotno. Tudi športni direktorji Martinelli, Shefer in Štangelj imajo v spremljevalnih avtomobilih zelo mirne glasove in ni prepotrebnega stresa,« je v zakotni vasici v osrčju Julijcev na hitro razložil Morski pes iz Stressa na Siciliji, kot je vzdevek kralja Vršiča. Prve bolj stresne dni obetajo dnevi v soboto in nedeljo, ko bodo kolesarji v gorah v smeri Francije.
