Medtem ko se je pohajkovanje po pohodniških in planinskih poteh uveljavilo kot najobičajnejše prostočasno razvedrilo, je literarni turizem, torej potepanje po poteh književnosti, podoživljanje zgodb, obiskovanje rojstnih hiš ali prostorov, v katerih so ustvarjali pisatelji, za zdaj bolj v povojih. Obstajajo sicer posamezne poti, poimenovane po pisateljih, a te v naših krajih doslej še niso bile povezane v transverzalo tako dosledno in skrbno, kot to velja za planinske poti. Za spodbudo bi morda zadoščali že simpatični žigi s podobicami pisateljev, ki bi jih lahko odtisnili v lično beležnico. Junak, ki zbere vse žige, pa je recimo nekaj časa oproščen članarine v knjižnicah.
Projekt Slovenskih pisateljskih poti, v katerega sta pred leti zagrizla DSP in PEN, želi literarno dediščino oživiti, jo zapakirati v ponudbo kulturnega turizma od Istre do Prekmurja in od Koroške do Bele krajine, obenem pa popestriti pedagoške pristope v izobraževalnem procesu. Idej je veliko, a manjka še pika na i. Da bi poti zares zaživele, vodnik zagotovo ne zadošča.
V iskanju doma
»Pisatelji zmeraj sanjajo 'srečno drago vas domačo': kot Prešeren sanjajo o rodnih krajih, kjer je začela rasti njihova duhovna hiša. Tovorili so jo s sabo kakor polž svojo hiško, odklepali so v njej radodarno kaščo narodnega jezika.« Tako zanosno bralca v vodnik vpelje njegov urednik Željko Kozinc.
Literarna trasa povezuje približno 80 krajev v Sloveniji in zamejstvu, ki jih literarna zgodovina hrani v spominu kot rojstne kraje že pokojnih pisateljev in pesnikov. Vključenih je tudi nekaj krajev, kjer so posamezni književniki živeli in ustvarjali. Tako za domovanje Mile Kačič vodnik predlaga kar stavbo ljubljanske Drame, kjer je umetnica igrala več kot tri desetletja.
Od zlaganja podobic do potepanja
Bolj skeptičnemu bralcu se zastavlja vprašanje, kaj ta projekt Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN pravzaprav prinaša novega. Morda se kdo še iz šolskih let spomni brošure Podobe slovenskih pisateljev in njihovih domov avtorja Stanka Kotnika in slikarja Rudija Gorjupa, oblikovane v maniri socialnega realizma in od leta 1966 večkrat ponatisnjene. Brošura je bila oblikovana tako, da so se podobice 30 pisateljev, njihovih domov in kratki biografski zapisi lahko iztrgali in se potem za preizkus spomina znova povezali med seboj. Od takrat je minilo skoraj pol stoletja in v literarni kanon se je tokrat vpisalo 106 pisateljskih in pesniških imen.
V vodniku lahko rojstne hiše, domačije in obeležena mesta pisateljskih postojank najdemo na fotografijah, za nekatere lahko ugotovimo, da bi si zagotovo zaslužili več pozornosti in boljšo vpetost v turistično ponudbo. Obujanje in vzdrževanje pisateljskih domačij sicer v največji meri sodi pod pristojnost občin. Prav zato bosta pisateljski društvi konec junija oziroma v začetku julija organizirali konvencijo (o)skrbnikov obstoječih pisateljskih domačij, kjer se bodo dogovorili o prihodnjem razvoju poti in možnostih, ki jih ta odpira.
Zaveza za nadaljevanje projekta
Na konvenciji se bodo po besedah vodje projekta Igorja Likarja skupaj s Skupnostjo občin Slovenije (SOS) in predstavniki 60 slovenskih občin, po katerih so posejane točke pisateljske poti, zavezali k postopni ureditvi lokacij in k nadaljnjemu razvijanju projekta za skupno črpanje sredstev, ki jih bo leta 2014 za tovrstne pobude namenil Evropski strukturni sklad.
Obenem s SOS načrtujejo letni razpis za občine, ki bo namenjen urejanju pilotnih domačij z enotnimi oznakami pisateljske poti, s prav posebno klopjo iz kamna in lesa, imenovano »počivalnik duha«, ki jo je za projekt oblikoval Oskar Kogoj. Po vzoru planinske poti pa se obeta tudi žig z logotipom poti, ki ga je oblikovala Lena Likar.
Manjka še pika na i
Čeprav kulturnemu turizmu prerokuje svetlo prihodnost tudi Svetovna turistična organizacija, je vprašanje, ali za nekoga, naj bo ljubitelj literature ali ne, ki se sam ali z družino želi odpraviti na izlet, zgolj vodnik brez natančnejšega zemljevida in informacij o gostinski ponudbi predstavlja zadosten razlog, da se poda na romanje po dobri stotici literarnih postojank.
Dejstvo je, da pisateljski društvi te več kot 700 kilometrov dolge poti ne moreta oživiti sami. Vodnik in ideje so tu in vabijo k nadaljevanju zgodbe, se strinja Likar. Zato bodo projekt v prihodnje predstavljali še stanovskim društvom z drugih umetnostnih in kulturnih področij, pedagogom na osnovnih in srednjih šolah, knjižničarjem in turističnim delavcem. Načrtujejo tudi mobilno vodniško pisarno, ki bi jo lahko vodili diplomanti ustreznih smeri, in spletni portal z zemljevidi, dobrodošla bi bila tudi mobilna aplikacija.