Zlati časi, ko so lahko športniki, ki so izstopali iz povprečja, a še zdaleč niso bili biseri, za katere bi se potegovali tuji klubi, dobro zaslužili, so že davno minili. Še na prelomu tisočletja je zadoščalo, da so bili denimo športniki člani prve nogometne ali košarkarske lige in so zaslužili več kot njihovi starši, ki so osem ur in več na dan hodili v službo. Če naredimo primerjavo, se je dobro desetletje kasneje honorar takšnih igralcev znižal za najmanj petkrat.

Kakšne so posledice za slovenski šport, lepo kaže število gledalcev, ki spremljajo športne prireditve. Kvaliteta je vse manjša, saj glavno vlogo v klubih igrajo neuveljavljeni mladci. Z večjo kvaliteto bi bil tudi obisk na stadionih, dvoranah ali drugih prizoriščih precej večji.

Žal se nekateri mladi igralci počutijo vsemogočne, ker jim trenerji dajejo vse pristojnosti. Namesto da bi svoje poslanstvo dojeli kot zgled mladini, celo svojim igralcem obračajo hrbet. In si nižajo ceno.

Takšen aktualen primer je Klemen Prepelič. 20-letni košarkar, ki je v tej sezoni prestopil v Olimpijo, v kateri je po zaslugi nekdanjega trenerja Saša Filipovskega vrgel na koš skoraj vsako odločilno žogo. Še pred koncem sezone si je mladi košarkar vzel pravico, da je v času, ko se je lomila prva tekma finala državnega prvenstva in je bil tudi rejting televizijske gledanosti večji kot sicer, odigral osebno napako. Zasluženo je bil »nagrajen« s tehnično osebno napako, po kateri je Krka Olimpiji nasula pet točk in odločila zmagovalca.

Žal se recesija v športu kaže tudi v tem, da mladi igralci na klopi nimajo trenerjev, ki bi opravljali tudi starševsko vlogo. Da bi mladcem povedali, kar si zaslužijo, jih posadili na klop, jim ob posebnih priložnostih tudi izklopili mobilne telefone. To je delal Zmago Sagadin, Prepelič pa se je prebil do enega najobetavnejših mladih igralcev. Slabo leto kasneje je zunanji videz drugačen.