Festival v Cannesu bo s projekcijo Velikega Gatsbyja avstralskega režiserja Baza Luhrmanna nocoj odprl vrata že šestinšestdesetič. Tekma za najbolj čislane festivalske nagrade, zlate palme, ki prinašajo arthouse blišč in določeno svetovno slavo, režiserju zmagovalnega filma pa tudi dosmrtno gratis bivanje v Grand Hotelu v času festivala, se začenja. In ne boste verjeli, znova se bodo za palme potegovali predvsem stari znanci, avtorji, ki so v preteklosti svoje filme že predstavljali na Azurni obali.

Lani sem se za festivalski uvodnik lotil mini ekspertize, ki je pokazala, da samo dva režiserja iz tekmovalnega programa še nikoli nista gostovala na festivalu. Letošnja podoba ni dosti boljša, med dvajseterico v tekmi za nagrade so samo trije canski neznanci (Arnaud Des Pallières, Asghar Farhadi, Abdel Kechiche), med njimi sta slednja že vrsto let pomembna festivalska »igralca« najvišje kategorije, saj sta že prejemala visoke nagrade drugod (Kechiche v Benetkah) ali celo zmagovala (Farhadi z Ločitvijo v Berlinu). Selektor Thierry Frémaux skratka ni opravil nujno potrebnega remonta, s katerim bi vsaj malce poživil konkurenco za nagrade. Dobrodošel bi bil denimo kakšen prvenec, na kar bi ga lahko spomnilo ime Stevena Soderbergha, ki letos s svojim »poslovilnim« filmom (o Liberaceju) seveda tekmuje: zgodovinska analogija je jasna kot beli dan, Soderbergha je canski festival leta 1989 izstrelil med avtorske superzvezdnike, s prvencem Seks, laži in videotrakovi je namreč zmagal. To je bil tudi zadnji prvenec (ni jih bilo veliko), ki je v Cannesu prejel najvišjo nagrado.

In kakšna je podoba letošnjega tekmovalnega sporeda? Zelo evrocentrična, kar enajst produkcij je evropskih, čeprav drži, da na stari celini po novem ustvarjajo nekateri neevropski avtorji, ki jih domače okolje obstruira bodisi iz ekonomskih (Jim Jarmusch, ZDA) bodisi iz političnih razlogov (Farhadi, Iran). Kakor koli, za palme se bo potegovalo enajst evropskih filmov, štirje iz ZDA, trije azijski (vsi so povezani z japonskim denarjem) ter po en film iz Južne Amerike in Afrike, pri čemer lahko mehiški prispevek Amata Escalanteja (Heli) in film iz Čada (Grigris Mahamata-Saleha Harouna) štejemo kar za večinski evropski koprodukciji, saj brez njih v kinematografijah tretjega sveta tako rekoč ne gre.

Žiriji predseduje Steven Spielberg, kar bi utegnilo prinesti zanimive rezultate; festivalskim žirijam ni še nikdar predsedoval režiser, ki bi bil tako pregovorno eskapističen, v najboljšem primeru sentimentalno angažiran, predvsem pa kulturno izolacionističen. Kar ni kritika komercialno najuspešnejšega režiserja vseh časov, zgolj špekulacija, kako se bo 66-letni Spielberg (tako Cannes kot predsednik sta bila rojena leta 1946) znašel med filmi »težkih« režiserjev oziroma pregovornih radikalcev tipa Farhadi, Escalante, Kechiche, Haroun, Jia Zhang Ke ali Hirokazu Koreeda.

Oči širše javnosti bodo kakopak usmerjene v zvezdniška imena, ki jih tudi tokrat ne manjka. Trije so doslej v Cannesu že zmagali: Joel Coen (z Bartonom Finkom), Roman Polanski (s Pianistom) in že omenjeni Soderbergh. Zanimivo, v novih filmih se vsi trije ukvarjajo (tudi) z ustvarjalnim procesom, Soderbergh z Liberacejem in njegovo gejevsko ljubezensko zvezo s konca sedemdesetih let, Polanski z zgodbo o sadomazohističnem razmerju, ki jo je postavil v svet gledališča, medtem ko brata Coen, kot kaže, »med vrsticami« obdelujeta prve korake v karieri Boba Dylana, drugače si njune zgodbe o mladem folk pevcu iz Greenwich Villagea leta 1961 ne moremo razlagati.

Pa drugi? Osebno se najbolj veselim novih filmov Farhadija, Jia Zhang Keja, Jamesa Graya in danskega čudežnega dečka Nicolasa Windinga Refna, ki s filmom Samo bog odpušča svojo fascinacijo nad noirovsko estetiko iz ZDA prenaša na Tajsko. Filmi tekmovalnega programa bodo znova precej dolgi, kar je v Cannesu tradicija; najdaljši traja tri ure, najkrajši pol manj, v povprečju pa okrogli dve uri. Če bodo dobri, jim bomo vse odpustili.

Cannes seveda ni samo tekmovalni program, v stranskih sekcijah Poseben pogled, Štirinajst dni režiserjev in Teden dni kritike se bo poleg nekaterih imen, ki s(m)o jih mnogi pričakovali v tekmovalnem programu (Sophia Coppola, Claire Denis, Stephen Frears, Lav Diaz), predstavili številni sveži, neuveljavljeni avtorji. Če bi kdor koli med njimi sodil v tekmo za palme, bomo poročali.