Teoretska postavka je seveda čisti plod piščeve domišljije in nikoli zmanjšanega občudovanja lika in dela te skupine, ki je z drugega in drugačnega zornega kota zaznamovala sedemdeseta. Vendar hkrati ni daleč od resnice. Danes se nihče več ne čudi, če se toliko let kasneje na vrhu lestvic znajde njihova kompilacija iz leta 1992: Gold – Greatest Hits. Zanimanje za Abbo na vseh nivojih namreč nikdar ne pojenja; na vsake toliko časa se obnavlja, kar pa ni izključno povezano z nostalgičnimi atributi. V jedru morda, vendar izhodiščni namig kmalu za seboj pritegne generacije, ki so o švedskem kvartetu slišale šele od svojih staršev ter kasneje iz škatel na podstrešjih izbrskale njihove albume in male plošče. Spletni videoportali so seveda hvaležen medij za odkrivanje obdobja pod »visečo kroglo iz majhnih ogledal« in Abba je med letoma 1975 in 1980 dobesedno kraljevala na evropskih plesiščih, četudi je nikdar ne smemo imeti za kakršno koli osladno disco skupino. V Abbinem primeru gre za visoko dodelane pop vibracije, ob katerih so se (skrivaj) zganili tudi njihovi naravni sovražniki – punkerji. Ko sem pred dvema letoma govoril s Paulom Cookom, je ponosno priznal, da so bili Sex Pistols Abbini veliki oboževalci. Ne nazadnje, na B-strani male plošče Bang-A-Boomerang (1975) najdemo skladbo S.O.S., katere parafrazirana melodija tvori okostje pesmi Pretty Vacant ali Va-cunt, kakor vam drago. Nad taisto pesmijo so se odkrito navduševali tudi John Lennon, Pete Townshend in Ray Davies.

Abbi ni mogoče ubežati

Abbi enostavno ni moč ubežati, ne takrat in ne danes. Vedno se od nekod pojavi kakšen spontan namig ali »skrbno« načrtovan povod za podaljševanje abbamanije, najsi gre za odrsko postavitev muzikala (Mamma Mia), njegovo ekranizacijo ali rabo njihove glasbe za potrebe filma. Muriel's Wedding (Muriel se poroči) in The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert (Priscilla, kraljica puščave) sta prav s pomočjo njihovih pesmi nadgradila romantično-ironična scenarija. Da o množici takšnih in drugačnih posnemovalcev niti ne izgubljamo besed. K Abbi so se namreč že nekoč zatekali vsi, ki se niso znali orientirati na trgu. Celo do celinske Evrope zadržani Britanci, katerih lestvice so bile tradicionalno zaprte za vse neangleško govoreče tujce, so morali požreti kost v grlu. Če so desetletje prej še znali prebaviti invazijo pesmi z druge strani Atlantika, potem iz Evrope, ki je bila do Abbe (in Demisa Roussosa) samo poslušni kupec njihovih (glasbenih) formatov, to ni bilo lahko (še v začetku devetdesetih je bila ta ironija vidna v enem izmed delov sitcoma Pujsovi dosjeji).

Abba je namreč predstavljala kompromis na vsej medgeneracijski črti. Njihove pesmi smo prepevali na poti v šolo, ob njihovih malih ploščah smo objokovali prve simpatije. Težko je je bilo ne imeti rad. Sodila je v vsako družino in bila del – ne samo švedskih - temveč vseevropskih sanj. In pri tem še najmanjšo vlogo odigra njena zmaga na tekmovanju za Pesem Evrovizije. V Abbi je še danes veliko bolj prisotna neka panevropska ideja kot v ali pod modro zastavo z dvanajstimi rumenimi zvezdami. Pri njej namreč nikoli ni šlo za »fake«, temveč za institucijo z natančno razdelanim in delujočim ozadjem. Vemo, da ima lahkotna glasba zelo kratek rok trajanja in se je poslušalci hitro prenasitijo. Na primeru Abbe te teorije ne obveljajo. Njihove melodije, kasneje pa tudi besedila (The Visitors, 1981), (p)ostajajo zunajčasne. Še danes sem prepričan, da bi se pod verze The Day Before You Came brez slabe vesti lahko podpisala tako Bob Dylan kot Leonard Cohen.

Odkrili so luknjo v času

Uspeh Abbe vsekakor ni prišel čez noč, morda za nezahtevno evrovizijsko občestvo, vendar še zdaleč ni bilo tako. Prve zametke kvarteta je namreč moč zaznati že leta 1966, ko sta se spoznala člana pop rock zasedbe Hep Stars Benny Anderson in popularnega folk-skiffle kolektiva The Hootennany Singers Björn Ulvaeus in ugotovila, da imata veliko skupnega, zlasti kar zadeva komponiranje muzike. V njun skladateljski pakt sta sčasoma zvabila še lepši polovici: Agnetho Faltskog in Anni Frid Lyngstad. To je bil zametek glasbenega in poslovnega imperija, ki mu je bilo podrejeno prav vse. Vanj so vlagali zadnji drobiž in kasneje so se jim vložki več kot večkratno povrnili. In vračajo se jim še danes, kajti skupina še vedno proda več kot tri milijone fizičnih nosilcev zvoka na leto. Ekipa Abbe, vključno z njihovim »Brianom Epsteinom« Stigom Andersonom in režiserjem Lassejem Hallströmom, je namreč znala odkriti luknjo v času in prazen prostor zapolniti oziroma vešče obrniti sebi v prid. Na sceni se je pojavila v obdobju po prvem izbruhu heavy metala in ji v trenutkih, ko se je – po emigraciji iz pub rocka – čakalo, da bo razneslo punkovski kotel, ponudila alternativni posluh. Pogrešani lepota, nežnost in spevni glamur so prišli prav z njihove strani.

Prvi lokalni poskus preboja na Evrovizijo (Ring, Ring) jim je spodletel in maščevanje v Brightonu naslednje leto je bilo toliko slajše. Seveda so vedeli, da povprečna Waterloo ni njihov največji domet, zato so se iz bizarnega cirkuškega koketiranja z glam-rockovskimi motivi kmalu preselili na plesišča (Dancing Queen, Knowing Me, Knowing You, Lay All Your Love on Me) in gramofone, kjer so suvereno vladali naslednjih pet let. Abba namreč v nobenem trenutku ničesar ni prepustila naključju, tudi tedaj ne, ko so se vezi med njimi že skrhale in v začetku osemdesetih pretrgale (The Winner Takes It All), kar je odlično razvidno iz videa že omenjene skladbe The Day Before You Came. Okoli njih je bila razpeta mreža le njim podrejene glasbene mašinerije, vključno z glasbeno založbo Polar. Vsak korak je bil skrbno načrtovan, improvizacije niso poznali, zato o klasičnem fenomenu celo težko razpravljamo, kajti, če seštejemo vse okoliščine, je bil (posledičen) uspeh nekaj povsem samoumevnega. Vse to pa seveda ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo prefinjenega skladateljskega talenta in samodiscipline ustvarjalnega dvojca Bennyja in Björna ter čutnih vokalnih sposobnosti hladne blondinke Agnethe in temperamentne rdečelaske Fride. Dekleti sta imeli poleg pevskega talenta še dodatno prednost: kamera ju je ljubila in onidve sta se ljubili s kamero. In televizija je takrat počasi vstopala v vsak evropski dom.

Stockholm je prejšnji teden končno dobil svoj Graceland ali The Beatles Story, katerih protagonisti so edini prodali več albumov kot Abba (do danes 378 milijonov). Pritisk in zanimanje pred odprtjem sta presegla vsa pričakovanja. Glavno švedsko mesto je bilo, bolj kot s plakati za hokejsko prvenstvo, polepljeno s posterji in nalepkami odprtja tega romarskega središča. Že dan prej so se na otočku Djurgarden začele zbirati množice, da bi morda zagledale heroje svoje mladosti. Morda celo kaj več… Vendar je njihovo upanje že naslednji dan razblinil Björn Ulvaeus z besedami: »Kot vsi veste, se nikoli nismo združili. Zdaj bom znova izkoristil to priložnost in še enkrat poudaril, da se nikoli ne bomo.« Tega so sposobni samo največji!