Neke noči mojster Pepe v svoji delavnici iz polena oblikuje leseno lutko. Ostržek, zvedava in vedoželjna lutka, ki sicer nekoliko okorno postopa naokoli in lahko govori, je majhne postave in ima nekoliko predolg nos. Rad nagaja svojemu mojstru, krivdo za storjene vragolije pa le s težavo prizna. Vendar ima Ostržek pri skrivanju krivde velik problem: ko se znajde v težavah in se skuša izmuzniti z lažjo, se mu namreč podaljša nos in ostane tako dolg, kot je bila velika laž, zaradi česar se pogosto znajde v zagati.

Otroško pravljico o radovedni leseni lutki je leta 1880 prvič na papir zapisal italijanski avtor Carlo Lorenzini, med bralci bolj znan pod psevdonimom Carlo Collodi, ki ga je prevzel po materinem rojstnem kraju Collodi. Zgodba izpod peresa leta 1826 v Firencah rojenega avtorja je sprva izhajala v takrat priljubljenem prvem italijanskem časopisu za otroke Otroški dnevnik. Pozneje so dogodivščine lesene lutke, ki govori, prostor dobile tudi v samostojni knjigi, ki je do danes dobila že številne ponatise, filmske in lutkovne različice, italijanski otroci pa so tudi sami zbrali denar in svojemu lesenemu pravljičnemu junaku v Toskani že pred leti postavili spomenik, h kateremu še danes na Ostržkov praznik romajo italijanski učenci.

Od politične satire do otroških pravljic

Čeprav so starši Carla Collodija po končani osnovni šoli poslali na šolanje v semenišče, nato pa je svoje izobraževanje nadaljeval na takratni teološki fakulteti Padri Scolopi v Firencah, je nemudoma, ko je njegov brat Paolo Lorenzini dobil zaposlitev v priznani tovarni porcelana Ginori in si je številna družina s tem končno finančno opomogla, prestopil v novinarske in pisateljske vode. Potem ko se je leta 1848 prostovoljno pridružil toskanski vojski v vojni za samostojnost Italije, je še poleti istega leta ustanovil dnevni satirični časopis Il Lampione, ki so ga sicer dobro leto dni po izidu prve številke nehali tiskati zaradi političnih pritiskov oblasti in cenzuriranja, a je enajst let pozneje Il Lampione ponovno začel izhajati.

Medtem se je Carlo Collodi preizkusil v pisanju romanov in gledaliških dram, sodeloval pa je tudi s številnimi političnimi časopisi, v katerih je objavljal predvsem krajše satirične zgodbe. V svet otroške literarne književnosti je kot pisatelj vstopil leta 1875, ko je izšla njegova prva knjiga, prevod, v katerem je zbral iz francoščine prevedene pravljice francoskega pravljičarja Charlesa Perraulta. Pet let in nekaj posameznih pravljičnih pripovedi pozneje je začel pisati svojo prvo in tudi zadnjo avtorsko otroško knjigo, ki je v javnosti, predvsem med najmlajšimi bralci, po izidu naletela na največji odziv in kaj kmalu ni manjkala na skoraj nobeni knjižni polici italijanske družine. V želji, da svoja osebna prepričanja in mnenja sporoči s pomočjo alegorije, je namreč leta 1880 zapisal prve povedi, ki so se kmalu sestavile v danes še vedno priljubljeno pravljico o govoreči leseni lutki. Ostržku ob vsaki izgovorjeni laži zraste nos in se mora skozi številne razburljive dogodivščine naučiti lastne iskrenosti ter hkrati previdnosti pri zaupanju do drugih.

Od Storžka in Lesenjača Cefizlja do Ostržka

Ostržkove dogodivščine so obšle svet in do danes je bila priljubljena pravljica prevedena v že več kot dvesto jezikov in narečij. Po zgodbi so posneli več risank, pripetljaje oživili v lutkovnih predstavah, zgodba je doživela tudi baletno uprizoritev in bila v obliki igranega filma predvajana na malih zaslonih. Knjiga je bila večkrat prevedena tudi v slovenski jezik, prvič leta 1926, ko jo je Jože Lovrenčič poimenoval Storžek (Pinnocchio, kot je lutki ime v italijanskem izvirniku, namreč izhaja iz besede pinjola, kot se imenuje tudi storž istoimenskega borovca), s poznejšimi prevajalci pa je lesena govoreča lutka dobila ime tudi Lesenjač Cefizelj. Ime, po katerem pravljičnega junaka poznamo še danes, torej Ostržek, mu je leta 1951 nadel eden izmed poznejših urednikov pri ljubljanski Mladinski knjigi Albert Širok.

Pred dobrim letom dni je pod okriljem Državne založbe Slovenije izšla tudi slikanica, ki je še dodatno obogatila zbirko v slovenščino prevedenih Ostržkovih prigod. Tokrat je otroška klasika Carla Collodija izšla v obliki zvočne postavljanke, tako da zgodbo, ki malce hudomušno predstavlja dogodivščine lesene govoreče lutke, ob ilustracijah Richarda Johnsona še dodatno popestrijo najrazličnejši čudežni zvoki. Mladi bralci – knjiga je namenjena otrokom med četrtim in osmim letom starosti – se v postavljanki, ki jo je priredila Anita Ganeri, v slovenščino pa prevedla Sabina Tamše, pridružijo dogodivščinam Ostržka in njegove spremljevalke Modre vile, ki si skupaj ogledata lutkovno predstavo, obiščeta cirkus in se skušata rešiti iz velikanske kitove ustne votline.