Raja strogo vzeto ni ljudstvo. Najboljši slovenski prevod bi verjetno bil gmajna, tako kot v »le vkup, uboga gmajna«. Arabski ekvivalent te besede so uporabljali Egipčani, ko so se dvignili proti Mubarakovemu režimu. Po svetu so izraz prevajali kot ljudstvo. Toda to ni tisto in take vrste ljudstvo, ki je bilo v vročih trenutkih zgodovine Zahoda povezano z vzpostavljanjem nacionalnih skupščin ali parlamentov, tako kot, denimo, »people« v ameriški tako imenovani revoluciji, »peuple« v francoskih revolucijah ali »Volk« v nemškem delu pomladi narodov. To je take vrste ljudstvo, ki je povezano s skupnim dobrim, s tistim, za kar v angleščini uporabljajo izraz »commons«, okoli katerega se v zadnjih letih pletejo različne alternativne politično-ekonomske teorije.

»Oni« tudi imajo zgodovino. Najlepši zgled so verjetno tisti »oni«, ki so se pojavili v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja na Poljskem. Poljaki so z izrazom »oni« označevali oblast, proti kateri so se uprli in ki si je takrat, čeprav je bila v osnovi ideološka, nadela vojaško uniformo. Izraz »oni« je kristalno jasno sporočal, da ljudstvo ni imelo s tisto oblastjo ničesar več skupnega. Na eni strani so bili »oni«, na drugi »mi«, oboji razumljeni politično. Nasprotje med ljudstvom in oblastjo je tu tako čisto, da oblasti ni treba več opisovati s posebnimi kvalifikacijami ali diskvalifikacijami, da bi povedali, da ni naša, četudi je nad nami. Za opis razmerja zadošča ena kratka beseda: »oni«. Kakor je bilo na Poljskem pod generalom Jaruzelskim, tako postaja danes v tem pogledu v EU.

Tisti »oni opet udesili raju« lahko torej tu in zdaj prosto prevedemo kot: oni so spet nategnili ljudstvo. Kje je zdaj ljudstvo? Kaj se dogaja? Odgovoru se bom skušal približati po še enem zgodovinskem ovinku. Ko se zazdi, da je sodobno gibanje, s katerim smo povezovali tako imenovane zgodovinske spremembe, izgubilo zagon, je pravi čas za brskanje po zgodovini.

Na Angleškem je bil en od trenutkov, ko je ljudstvo stopilo v središče političnega življenja, sredi prve polovice 19. stoletja. Veliko vprašanje takrat je bila sprememba volilne zakonodaje, ki bi zagotavljala večjo besedo ljudstva v parlamentu in s tem pri oblikovanju nacionalne politike. V politiko je takrat vstopila dovolj velika skupina radikalno demokratičnih intelektualcev, da je ni bilo mogoče spregledati ali ignorirati in da je lahko prispevala k uspehu agitacije za spremembo volilne zakonodaje. Leta 1832 je bil sprejet tako imenovani Reform Bill.

Tistih radikalno-demokratičnih intelektualcev se je prijelo ime filozofski radikalci. Neki zgodovinar, ki je med hladno vojno pod Hayekovim mentorstvom o njih napisal disertacijo, jih je primerjal z doktrinarnimi politiki, kakršni so v 20. stoletju vodili najprej socialistična in komunistična gibanja, potem pa tudi države. Sodobniki, ki so bili manj doktrinarni od prve – Hayekove – generacije neoliberalcev (ki je bila sama veliko manj doktrinarna in intelektualno veliko spodobnejša od njenih današnjih epigonov), so v filozofskih radikalcih videli Benthamove učence in slednike.

Med bolj radikalnimi filozofskimi radikalci je bil John Roebuck. V njem lahko vidimo tipičnega predstavnika ljudstva, za pravice katerega so se potegovali radikalno-demokratični intelektualci. Tisto ljudstvo je bilo veliko ožji pojem od ljudstva v 20. ali v našem stoletju. V poznejšem sociološkem besednjaku bi ga lahko identificirali s srednjim razredom. Delavstvo je bilo že zunaj njegovih meja. Roebuck je bil radikalnejši med radikalci tudi zato, ker je skupaj s Francisom Placeom sodeloval pri pisanju tiste listine (Charter), okoli katere se je organiziralo in po katerem se je imenovalo čartistično gibanje.

Place je bil med ožjimi Benthamovimi sodelavci in z njim je povezan »demokratični šok«, ki ga je Roebuck doživel po prihodu v Anglijo iz Kanade, kjer je odraščal. Po svojem prvem večeru v Utilitarističnem društvu se je Roebuck vračal domov z novim prijateljem, spremljal pa ju je še en možakar. Ko so pripešačili na Charing Cross, so se ustavili pred vrati, nad katerimi je pisalo »Place, krojač«. »Spominjam se šoka, ki je zatresel mojo ošabnost,« je Roebuck zapisal v avtobiografiji, »ko sem pogledal navzgor in videl ime«; šoka, ko je spoznal, da je hodil po mestu z navadnim krojačem. »To je bila moja prva izkušnja demokracije.«

Roebuck je bil med tistimi filozofskimi radikalci, ki jim je Reform Bill odprl vrata v parlament. Delo v parlamentu je bilo boleča izkušnja strankarske politike, v kateri sta dve vodilni stranki (whigi in torijci) vedno znali preseči medsebojne razprtije v skupnem interesu blokiranja kakršne koli alternativne pozicije ali od njiju neodvisne politike. Še bolj boleče in politično destruktivno je bilo za filozofske radikalce njihovo razmerje z whigi. Kot uradna levica so whigi nastopali kot predstavniki ljudstva, dejansko pa so soustvarjali in reproducirali protiljudsko politiko. Filozofski radikalci, ki so bili prešibki, premalo disciplinirani in preslabo organizirani, da bi uveljavili svoja stališča, so se dali zaplesti v »realnopolitična« zavezništva z whigi, v katerih so bili vedno izigrani in v katerih so zaigrali politična načela in ideje ter s tem moč. Mnogi med njimi so postopoma zdrseli v liberalizem, v nekakšno levo whigovstvo, in končali politično življenje v zagovarjanju svobodne trgovine. Fritrejderstvo je bilo – in ostaja – izraz političnega poraza.

V Roebuckovi in Placeovi korespondenci je lepo opisana logika političnega zavajanja in izčrpavanja, ki jo je filozofskim radikalcem, predstavnikom ljudstva, narekovala vladna levica. Vlada je, kolikor je bilo v njeni moči, gasila energijo ljudstva. Takšno lomljenje ljudske volje se dogaja tudi pri nas. Vladni uspehi pri tem ne rešujejo problemov: ko oni lomijo politično hrbtenico ljudstvu, lomijo hrbtenico tistim, na katere prelagajo breme krize.