Si predstavljate, da bi nogometaši v španski, angleški, italijanski ali nemški ligi zaslužili manj kot sodniki? Da bi na primer Josip Iličić zaslužil manj kot sodnik Nicola Rizzoli? To bi pa bil narobe svet, kajne? A takšen narobe svet obstaja. Kje? Nič lažjega – v Sloveniji. Slovenski nogomet se lahko pohvali z naslednjim nesmislom: klubi komaj ali sploh ne plačujejo nogometašev. Sodniki lahko zaslužijo več kot nogometaši. In to tako, da jih plačujejo klubi. Torej tisti, ki so suhi kot poper.
Sodniki visoko na lestvici
Drži, da je dobro, če so sodniki primerno motivirani tudi po finančni plati, s čimer naj bi se možnosti za anomalije zmanjševale, a nesorazmerje je v nebo vpijajoče. Velika večina slovenskih nogometnih klubov se bori za golo preživetje. Nogometaši revnejših in (pol)amaterskih prvoligašev igrajo za nekaj sto evrov na mesec. Nekateri dobijo le povrnjeno kilometrino, nekateri v kranjskem klubu, kot so nam pojasnili pred začetkom te sezone, ne dobijo nič. Nizke prejemke dobivajo tudi nogometaši Celja in Gorice. Člani severnoprimorskega kluba več mesecev niso dobivali niti tega, zato si nekateri nogometaši niso mogli privoščiti prevoza na trening, na kar so nekdanji državni prvaki večkrat opozarjali. Posebna zgodba so nogometaši Mure, ki so verjetno rekorderji v tem, koliko časa niso dobili plače. Klub ima do njih visoke dolgove, še vedno pa poslušajo le o obljubah, zdaj o albanskem kapitalu. Medtem čas teče naprej, nogometaši pa ostajajo brez plačila za svoje delo. V le nekoliko višji rang spada Rudar. Velenjski nogometaši prejemajo med 750 in 1500 evri bruto na mesec, o večjih zamudah pa za zdaj ni bilo novic. Medtem ko je Maribor daleč najbogatejši slovenski klub in so plače nogometašev za slovenske razmere sanjske (nekajkrat višje kot pri drugem najbogatejšem), tik pod vrh po plačilu spadajo Olimpija, Koper in Domžale. Glede na podatke, ki smo jih pridobili pred začetkom drugega dela te sezone, nogometaši teh klubov v povprečju prejemajo okoli 2000 evrov bruto na mesec.
Če bi slovensko sodniško organizacijo obravnavali kot klub, bi se na lestvici zaslužkarjev sodniki (vsaj tisti, ki so največkrat delegirani) uvrstili visoko. Če ugibamo na podlagi sodniških taks, lahko predvidevamo, da bi se ob dobrem mesecu najbolj aktivni sodniki uvrstili v spodnji plačilni rang nogometašev Olimpije, Domžal in Kopra, okoli povprečnega nogometaša Rudarja ter pred večino nogometašev Celja, Gorice, Triglava, Aluminija in Mure. Glavni sodnik je na tekmi prve lige upravičen do nadomestila v višini 376 evrov, pomočnika 184, četrti sodnik 149 in delegat 119 evrov. Če sodnik kot glavni sodnik sodi na treh tekmah v enem mesecu, za to prejme 1128 evrov, na dveh 752. Če je, na primer, dvakrat glavni in dvakrat četrti sodnik, prejme 1032 evrov in tako naprej. Lahko sodijo tudi na tekmah nižjih lig in v pokalnem tekmovanju. Pozor: vsi zneski so v neto vrednosti, medtem ko gre pri nogometaših za bruto prejemke. Poleg tega za klube predstavlja strošek poplačilo potnih stroškov, do katerih so upravičeni sodniki. Večina sodnikov je amaterjev (izjema je Damir Skomina) in naj od honorarja, ki ga prejmejo za sojenje, ne bi bili odvisni, medtem ko nogometaši so. Kakšen pogled imajo na to problematiko, smo skušali preveriti pri Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije (ZNSS) oziroma nogometni zvezi (NZS). S tiskovnim predstavnikom NZS smo se domenili za pogovor z Radenkom Mijatovićem, predstavnikom ZNSS in podpredsednikom NZS, a se ta, potem ko smo večkrat poskušali, dogovora ni držal. V omenjenih organizacijah ni bilo na voljo niti kakšnega drugega primernega sogovornika.
Povišali so jim prejemke
V času zaostrenih ekonomskih razmer so nogometni klubi primorani zniževati proračune in prejemke nogometašev, kar pa ne velja za sodnike. V letu 2011 (1. januarja in 5. aprila) so se sodniške takse dvakrat povišale po devet odstotkov. Aprila istega leta sta na skupščini (prvi pod vodstvom predsednika Aleksandra Čeferina) Danilo Kacijan (predsednik Medobčinske nogometne zveze Murska Sobota) in Ciril Kolešnik (takratni predsednik Medobčinske nogometne zveze Celje) opozarjala, da zveza premalo denarja nameni za bazo (klube) in preveč za sodnike. Ti so predstavili argument, da so se sodniško-delegatska nadomestila povišala le sorazmerno z inflacijo od leta 2001 naprej. Toda medtem so prejemki nogometašev padali, klubi pa varčujejo na vseh koncih. O tem, da bi se tudi klubom in nogometašem prihodki povišali v skladu z inflacijo, si lahko le želijo. Navdušeni so lahko že, če se bistveno ne zmanjšajo. V letu 2011, ko so se sodniška in delegatska nadomestila povišala, je prvoligašem te stroške krila nogometna zveza. Razlog je bil verjetno dodaten priliv zaradi uvrstitve reprezentance na svetovno prvenstvo leta 2010 in želja po pomoči klubom. Toda v letih 2012 in 2013 NZS ne krije več stroškov, temveč jih morajo klubi sami.
O tem, ali se jim zdijo nadomestila za sodnike in delegate previsoka, smo vprašali predsednika Triglava in Gorice, ki po finančni plati spadata med šibkejše prvoligaše. »Sem že povedal na nogometni zvezi, da vse stroške nižamo, edino sodniških ne,« je povedal predsednik Triglava Beno Fekonja in dejal, da bi podprl ukrep znižanja sodniških taks, če bi nogometna zveza to predlagala. »V tej sezoni dobimo 50.000 evrov za pravice od prenosov tekem, kar pa nima nobene povezave s stroški za sodnike. Pričakujemo, da se bodo prihodki od televizijskih prenosov povečevali, sodniški stroški pa ne,« je dodal. Svoje mnenje je predstavil tudi prvi mož Gorice Robert Vrtovec. »Res je, da so sodniki plačani v redu, a se ne strinjam s tem, da preveč. Predvsem so nogometaši premalo plačani. Liga še ne generira dovolj denarja, da bi lahko dvignili raven igralskega kadra. V tujini so sodniki precej bolje plačani kot v Sloveniji, kar je še vseeno neprimerljivo s plačami, ki jih prejmejo nogometaši. Pri nas je žal tako, da se klubi borimo za preživetje, večina fantov, ki igrajo, pa dobi najmanj. Neka sodniška raven mora biti. Kdor korektno opravlja svoje delo, mora biti za to tudi primerno plačan,« je dejal Robert Vrtovec in dodal, da bi si nogometaši glede na kratko delovno dobo zaslužili bistveno več, več kot 5000, 6000 evrov na mesec, medtem ko se mu zdi povišanje nadomestil za sodnike in delegate iz leta 2011 sporno. »Ko gre v času krize vse navzdol, je dvigovati plače malo problematično. Po drugi strani nogometna zveza, odkar je prevzela vodenje tekmovanja, generira nekaj prihodkov za klube. Ti so višji kot stroški sodnikov,« je dodal. Tako Vrtovec kot Fekonja in verjetno vsi predsedniki prvoligašev in nogometaši upajo, da bodo klubi dobili še več denarja od trženja lige. Vsaj načrt je takšen.
