Mamica Mojca se je po porodniški odsotnosti odločila za polovični, štiriurni delovni čas. Tako je delala do otrokovega tretjega leta, v tem času pa ji je država plačevala socialne prispevke. Mojca pravi, da so ji na banki, kjer dela, šli pri njeni želji zelo na roko.
Kljub temu je imela nekaj težav. Ker je delavnik (pre)kratek, je nemogoče opraviti vse naloženo delo. Zato je, kot pravi, večinoma ostajala na delovnem mestu več kot pet ur. Kot težavo, ki je sicer sama ni imela, je pa pri skrajšanem delovniku pogosta, omenja odnos sodelavcev, ki naj bi polovično zaposlitev, kljub polovični plači, ocenjevali za nekakšen privilegij.
Po mnenju Borisa Dularja, direktorja kadrovskega sektorja v Krki, je skrajšani delovni čas primeren način, da se zaposlenim pomaga pri premagovanju težav zaradi bolezni ali zaradi skrbi za otroke. To omogoča, pravi Dular, da se sodelavci v času, ko so na delovnem mestu, res lahko posvetijo svojemu delu. V Krki so sicer za krajši delovni čas zaposleni trije odstotki delavcev, od tega tretjina zaradi starševstva.
V Telekomu Slovenije opravlja delo za krajši delovni čas 99 delavcev ali 3,6 odstotka vseh zaposlenih. Zaradi starševstva dela na tak način 48 zaposlenih, zaradi invalidnosti pa 51. V podjetju takšen način dela omogočajo, priznavajo pa, da zahteva takšno delo veliko prilagajanj v delovnem procesu in usklajevanja med sodelavci.
V Petrolu, kjer je za krajši delovni čas zaposlenih nekaj manj kot 3 odstotke delavcev, je tretjina zaposlenih po zakonu o starševskem varstvu. Tak način dela menda odobravajo, saj menijo, da zadovoljitev osebnih potreb zaposlenih omogoča višjo zavzetost in boljšo motivacijo na delovnem mestu. V NLB je za krajši delovni čas zaposlenih 142 delavcev, kar predstavlja približno štiri odstotke vseh zaposlenih. Zaradi invalidnosti je na tak način zaposlenih 80 oseb, zaradi starševstva pa 61. V obeh podjetjih so zaradi zavzemanja za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja imetniki certifikata Družini prijazno podjetje.
Vodi Nizozemska
Eurostat ugotavlja, da je v Sloveniji za krajši delovni čas zaposlenih 9,5 odstotka vseh delovno aktivnih oseb, kar je bistveno manj od povprečja EU (19,9 odstotka). Na Nizozemskem denimo dela na tak način kar polovica delovno aktivnih oseb, v Nemčiji in Avstriji pa dobra četrtina.
Podatki Statističnega urada (Surs) kažejo, da število zaposlenih za krajši delovni čas v Sloveniji v zadnjih letih upada. Medtem ko jih je bilo leta 2010 na tak način zaposlenih 113.000, jih je bilo lani le še 92.000. Med zaposlenimi za skrajšani delovni čas je kar 62 odstotkov žensk, zanimivo pa je tudi, da je kar četrtina žensk in skoraj tretjina moških mlajša od 24 let in da ima večina, okoli 60 odstotkov, srednješolsko izobrazbo.
Četrtina vseh zaposlenih za krajši delovni čas opravlja preprosta dela, večinoma v kmetijstvu, nekaj manj kot petina dela dela v različnih storitvah oziroma prodaji, okoli 15 odstotkov pa je strokovnjakov. Poleg kmetijstva, kjer je več kot četrtina vseh zaposlitev za krajši delovni čas, je ta oblika dela najbolj razširjena v trgovini, predelovalnih dejavnostih, izobraževanju in gostinstvu.
Na zavodu v okviru aktivne politike zaposlovanja ne izvajajo programov, ki bi bili namenjeni spodbujanju zaposlovanja brezposelnih za krajši delovni čas. Izjema so invalidi, s katerimi se v okviru subvencioniranja težje zaposljivih brezposelnih za polni delovni čas (40 ur na teden) sklene zaposlitev s krajšim delovnim časom. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je bilo v prvih treh mesecih letos za krajši delovni čas na voljo 3263 prostih delovnih mest, kar je 8,6 odstotka vseh prostih delovnih mest. Delež prostih delovnih mest za krajši delovni čas se je sicer od leta 2008 do lani povečal s 6,2 na 10,5 odstotka.
Namenjeno je predvsem staršem
Na ministrstvu za delo ocenjujejo, da je v Sloveniji ta oblika dela manj razširjena kot v drugih državah EU predvsem zato, ker imamo pri nas zelo visok delež zaposlenih žensk; te namreč tudi v drugih državah predstavljajo večino zaposlitev za krajši delovni čas.
Čeprav je v praksi najpogostejša oblika polovični delovni čas, pa ni pravnih ovir, da delodajalci ne bi zaposlovali tudi za drugačen krajši delovni čas. Poleg tega so možne tudi sklenitve več zaposlitev s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih, tako da delavec skupaj doseže polni delovni čas. V tem primeru morajo delodajalci uskladiti razporeditev delovnega časa in dopust, ki mora biti praviloma zagotovljen sočasno.
Delo za krajši delovni čas je po besedah ministrstva pomembno zlasti z vidika družinske politike. Kot pravijo, je stabilna in varna zaposlitev, ki omogoča usklajevanje poklicnega in družinskega življenja eno izmed najpomembnejših področjih, ki jih mora država urediti, da bi se starši odločili za rojstvo otroka oziroma več otrok.
Starši, ki so ena od ključnih kategorij delavcev, ki so jim te zaposlitve namenjene, imajo pravico delati krajši delovni čas že na podlagi zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Do krajšega delovnega časa je upravičen eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti oziroma dva otroka, dokler mlajši otrok ni star šest let. Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost (20 ur na teden). Delodajalec zagotavlja delavcu plačo, država pa mu plačuje prispevke za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače za polni delovni čas.
Pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva je lani koristilo nekaj več kot 16.000 staršev, za kar je ministrstvo za delo namenilo 12,8 milijona evrov. Z zakonodajnimi rešitvami in ozaveščanjem želijo v prihodnje spodbuditi, da bi se za koriščenje pravic iz starševskega zavarovanja v večji meri odločali tudi očetje. Raziskave o rodnosti namreč kažejo, da večja udeležba očetov pri negi otrok olajša odločitev za več otrok. Statistika sicer kaže, da se trenutno za krajši delovni čas odloča kar 85 odstotkov mam in le 15 odstotkov očetov.
