Tema ni presenečenje, saj vse od začetka tako imenovane krize mnogi pozivajo, naj evropska literatura znova zavzame družbeno-angažirano vlogo, ki jo je imela predvsem v nekdanjih avtoritarnih sistemih. A medtem ko je kritikom, teoretikom in aktivistom na videz vsaj nekoliko jasno, kaj naj bi literatura tukaj počela, se slabše znajdejo sami literati. In tudi na konferenci, sestavljeni iz sedmih okroglih miz, ki sta jih pod imenom Subverzivna književnost med 10. in 11. majem priredila hrvaški in flamanski PEN center, ni bilo prav nič drugače. Celo voditelj ene izmed debat, britanski novinar Nick Holdstock, je presenečeno priznal: »Nahajamo se na festivalu subverzivnega filma in pričakoval sem, da boste pisatelji takoj za stvar, toda...« Stvari niso tako enostavne. Razprave se namreč niso premaknile od izhodiščnega vprašanja kaj, zaboga, angažirana literatura sploh je. Zato pa se je izkristaliziralo nekaj možnih pristopov, skozi katere se lahko približamo tej izmuzljivi ideji.
Proti komu in zakaj?
Prva težava, s katero se srečamo pri definiranju angažirane literature, je njena recepcija, so ugotavljali sodelujoči. Literarno delo je lahko še tako subverzivno, če ni bralcev, medijskega odziva in institucije, ki bo tekst legitimirala kot subverziven, je vse zaman. Še huje, teksti so prepuščeni trgu in če jih ta razglasi za subverzivne, bo to le dober prodajni trik, s katerim pridobimo tržno vrednost znotraj istega sistema, je ugotavljala hrvaška pisateljica in performerka Ivana Sajko. Popolnoma drugače so strukturirani totalitarni sistemi, je nekajkrat zavzdihnil črnogorski literarni zvezdnik Andrej Nikolaidis: oblasti nadzorujejo javni diskurz, so pozorne na to, kaj ljudje berejo, in tako literaturi podarijo legitimnost. Poleg tega je mogoče v tovrstnih družbah centralizirana in je zato bolj jasno, kdo je »sovražnik«, proti kateremu pisatelj brusi pero. Ali kot je rekla Sajkova: »Zdaj, ko Tuđmana ni, proti komu naj se borim?« Če je književnost danes marginalizirana, ne more imeti družbenega vpliva, je ugotavljala in predlagala, naj pisatelji izumijo nove načine predstavljanja književnosti, kot so različne strategije vključevanja bralcev, festivali, revije, delavnice in javna branja.
Naslednje vprašanje je bilo, ali naj angažirana literatura izraža jasna politična stališča in odgovore. Pesnik Marko Pogačar in literarni kritik, ki ga imajo za novi glas »mlade levice«, Boris Postnikov, sta temu pritrdila, pri čemer sta opozorila na neugodno dejstvo, da so angažirani avtorji potemtakem tudi tisti, ki propagirajo sporna stališča, kot sta na primer ustaš Mile Budak ali Tuđmanov literarni podrepnik Ivan Aralica. Sajkova se ni strinjala in je predlagala ločevanje med političnim nazorom in angažiranostjo na estetski ravni, ki vključuje kršenje pravil, konvencij ter zavračanje jasnih odgovorov. »Nočem poučevati svojega občinstva, saj ga vidim kot soudeleženca umetniške prakse,« je dejala. Zaplet okoli izražanja političnih stališč je morda izviral iz tega, da sodelujoči niso razmejevali med pojmoma »angažirano« in »subverzivno«, saj, kot so nekateri ugotovili kasneje, angažirano izražanje jasnih stališč ne pomeni nujno subverzije neke ideologije, prav nasprotno, na ta način lahko tudi podpremo in reproduciramo obstoječi družbeni red.
Utopije in alternative
Pisateljica Daša Drndić, katere dela redno prevajamo v slovenščino, je, skladno s svojo literarno poetiko, zavzela vmesno pozicijo, češ da sta jasno stališče in estetska angažiranost kompatibilna. Po njenem mnenju je ljudstvo treba provocirati in mu vreči resnico v obraz, ga torej na neki način vzgajati, pomembno pa je, kako to naredimo in katera literarna sredstva uporabimo. Sama na primer zavrača prevladujočo konvencijo linearnega pripovedovanja in gradi na nenehnem eksperimentiranju s slogom in obliko svojih del. S tem je Drndićeva delno odgovorila na tretje največkrat zastavljeno vprašanje: je pri angažirani literaturi najbolj pomembno to, o čem pišemo, ali pa kako to naredimo? Četica nastopajočih avtorjev iz različnih evropskih držav je družno podprla »kako« in dejala, da tema ni pomembna. Toda grškemu avtorju Christosu Chrissopolousu ni bila dana možnost izbire; njegov odgovor so določile zaostrene družbene razmere, v katerih deluje: pisati danes o in v Grčiji in se obenem izogniti temi krize je po njegovem praktično nemogoče.
Bilo je očitno, da so različni pogledi na angažirano literaturo odvisni predvsem od tega, kako pisatelji definirajo samo literaturo. Večina avtorjev, ki jo je dojemala kot prostor večglasja, se je znašla v neugodni situaciji, ko so jih soočili s temeljno zahtevo angažmaja: jasno artikulacijo stališč. V zameno za angažma znotraj literature so hitro ponudili druge oblike aktivizma: pišejo članke, kolumne, udeležujejo se demonstracij in različnih akcij. »A to, da smo aktivni državljani, še ne pomeni, da je naša literatura angažirana,« je priznala Sajkova. Vprašanje, ali je literatura sploh kompatibilna z aktivizmom, je bilo neizogibno. Aleš Debeljak, predstavnik slovenske reprezentance, je dejal, da sta si na določeni točki vendarle nasprotna: »Če sta za aktivizem značilna idejni redukcionizem in ekskluzivizem, si literatura prizadeva izraziti totalnost človeške izkušnje, različne ideje in načine bivanja.« Ali, kot je po Danilu Kišu zaključil Debeljak: »Proza se začne tam, kjer se konča sporočilo.« Funkcija literature je zato nekje drugje in njeno mesto morda najdemo v besedah filozofinje Nadežde Čačinovič: »Literatura nam pomaga, da mislimo različne rešitve, tudi utopične, in se tako upremo diktaturi mnenja, da alternative niso možne.« Angažma literature tako gre skupaj z državljanskim aktivizmom in ga dopolnjuje, a ga ne more zamenjati, oziroma kot so večkrat povedali tudi pisatelji sami: »Moramo pisati, a brez delovanja so še tako iskrive ideje zaman.«