Veljate za nepopustljivega, borbenega, delavnega. Ste takšni tudi, ko niste na ledu?

Pri marsikateri stvari sem. In to ne da bi kar koli povezoval s hokejem. Predvsem sem zelo trmast. Brez trme si v življenju težko uspešen. To je včasih slaba lastnost, dolgoročno pa gre za dobro stvar. Rad si zadajam cilje in sledim ideji, da mora človek v življenju vedno živeti za nekaj, kar te spremeni v boljšega človeka.

Gre za pregovorno gorenjsko trmo?

Kaj pa vem. To se je včasih govorilo v hokeju. Jaz imam svojo trmo, nad katero doma niso bili vedno navdušeni. Bila pa je in je še danes.

Ste od vedno ambiciozni?

Za športnika je pravilno, da si postavi tako uresničljive kot neuresničljive cilje. Ko si jih postaviš, za njih živiš, da jih dosežeš. Vedno ti ne uspe, a ko si postaviš letvico visoko, boš prav gotovo tudi prišel visoko, čeprav ne vedno povsem na vrh. V življenju ne gre vse po načrtih, te pa visoki cilji naredijo uspešnejšega in samozavestnejšega. Življenje je vedno dovolj zanimivo, če si ga sam tako narediš.

V zadnji zimi ste morali biti zelo vztrajni, potem ko ste našli klub šele po novem letu.

Motivacijo še posebno najdem takrat, ko mi nekdo reče, da nečesa ne bom dosegel. Da sem uspešnejši, me dostikrat spodbudi kakšna negativna stvar. Vsak človek je drugačen. Nekoga podkurijo grde besede, drugega lepe, spet tretjega graje. Vsak se nekje najde. V hokeju sem sodeloval z veliko trenerji. Zame so bili največji tisti, ki so znali nekomu na grd ali lep način nekaj povedati, da je začel dobro igrati. Garderoba mora biti seveda toliko zrela, da razume kritiko. Predvsem pa sem v zadnji zimi našel največji motiv v kvalifikacijah za olimpijske igre. Želja po hokeju je še vedno bila, ta trenutek imam resda še druge dejavnosti, pri katerih mi ogromno pomagajo družina in prijatelji, a enostavno ni šlo, da bi šel že na začetku sezone nekam daleč stran. Zavedal sem se težke situacije. Nekje v meni je bil glas, ki mi je rekel, da imam še vedno dovolj energije in da sem sposoben igranja na tako visoki ravni. Vrnitev je bila pravilna odločitev.

Kaj vam pomeni, da ste reprezentant z največ nastopi za Slovenijo?

Zelo veliko. Pred menoj je bilo v domačem hokeju ogromno velikih imen, ki so pustila viden pečat. Te ljudi spoštujem, saj vem, kaj vse so dali skozi in kakšne pogoje so imeli. Zadovoljen sem, da so se me poškodbe ognile in da lahko še vedno kvalitetno igram za Slovenijo.

Vam kaj manjka v karieri?

Želja vsakega hokejista je, da bi stopil na pot Anžeta Kopitarja. Bil sem velik talent že pri 16 letih. Ko so vsi pričakovali odločilen korak, sem zmrznil. Zakaj, ne vem. Pač ni šlo. Pri najpomembnejših letih sem zastal. Prav gotovo bi v karieri lahko naredil še kaj več. Morda sem bil preveč čustveno navezan na rodne Jesenice. Odraščal sem v veliki vladavini Olimpije, zato sem si močno želel osvojiti naslov prvaka v rdečem dresu. Odkrito priznam, da me je preveč vleklo domov. V tistih časih bi bilo zame ugodneje, da bi bil v boljšem okolju, kjer bi bistveno bolj napredoval. Ni pa to imelo zveze z domotožjem, kot so govorili nekateri. Obstajala je zgolj velika želja po osvojitvi državne krone z Jesenicami.

Obžalujete, da se od Jesenic niste poslovili bolj dostojanstveno?

Saj nisem jaz tako želel. To, kar se je dogajalo, ni bilo v moji moči, sem pa odšel z nasmeškom. In to marsikdo ve. Ljudje na Jesenicah imajo radi hokej in vem, na čigavi strani so bili. Jaz grem lahko mirne vesti v Podmežaklo, je pa tako, da v življenju za nazaj ne moreš nič spremeniti. Po Jesenicah sem si našel nove klube in poglejte, še danes igram hokej. Pa ne le to, pri teh letih imam tudi kaj pokazati. Izkazalo se je, da so bili nekateri v zmoti, ko so dvomili o meni.

Vas je bilo v Rusiji strah, ko so mafijci z orožjem vlomili v klubski avtobus, v katerem sta z Edom Terglavom sedela v prvi vrsti?

Bilo je zastrašujoče. Takrat sem bil star 23 let. Z veliko pomočjo Francija Žbontarja in gospoda trenerja Vladimirja Krikunova sem ravno prišel v novo okolje. Načrt je bil, da odidem v višjo ligo, a so bili z menoj tako zadovoljni, da so želeli, da ostanem. Hokej je bil takrat fantastičen, so se pa stvari zasukale drugače. V avtobusu pištola ni bila le v zraku, ampak tudi kje drugje. Enostavno sem odšel domov. Če gledam zgolj hokejsko, mi je žal, da nisem ostal v Rusiji, saj bi se v tem primeru v moji karieri verjetno marsikaj spremenilo.

Na Češkem vam je skandirala vsa dvorana, ko ste naredili znameniti sprehod od svojega do nasprotnikovega gola.

V Pardubicah je bilo lepo. Dobro so me sprejeli, sem pa imel veliko težavo z dejstvom, da sem Slovenec. Fantje, ki so tedaj pokazali manj hokejskega znanja, so dobili prednost pred menoj. Imel sem fenomenalen start v sezono, ko sem igral v prvem napadu in dosegal gole, potem pa so me kar naenkrat posadili na klop, da nisem več igral. Počutil sem se izrinjenega, kot da bi bil Kitajec. Leto kasneje, ko je bil trener František Viborny, smo odigrali 14 pripravljalnih tekem. Bil sem najboljši od vseh, pa sem potem moral na tribuno. V športu se marsikdaj prepletajo različni interesi.

Vas zelo boli krivica?

Pravijo, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega. To vsekakor drži. Morda me v športu najbolj boli sodniška krivica, ki si je večkrat deležen. Morda tudi na tem svetovnem prvenstvu na Švedskem, ko bi sodniki lahko piskali drugače, a smo majhna država. Ko si slabši, te gledajo z drugega zornega kota. Rad bi, da bi bilo tega čim manj, a z leti spoznaš, da na nekatere stvari v življenju enostavno nimaš vpliva. Škoda je energije in živcev, da bi se obremenjeval s takšnimi stvarmi.

Čustev ne skrivate. V Vojensu so vam tekle solze sreče ob uvrstitvi na olimpijske igre.

To je bila bolj izjema, saj čustev ravno ne kažem vsak dan. Ko sem zajokal v Vojensu, sem se spomnil na težko pot, ki sem jo prehodil, da sem lahko bil v tistem trenutku del reprezentance. Spomnil sem se prijateljev, ki so z menoj hodili drsat na Zako. Ko pridem iz Švedske, jih bom prav gotovo povabil na pijačo. Brez njih in družine mi ne bi uspelo. Vse se je dogajalo med nosečnostjo soproge. Starejšo hčerko sem v zadnjih treh mesecih morda videl le teden dni, novorojenke pa nisem imel v naročju niti tri ure skupaj. Enostavno ni bilo časa. Lahko si predstavljate, kako težko je to.

Družina vam pomeni ogromno.

Prav gotovo je na prvem mestu. Vedno je bila in vedno bo. Prihajam iz delavske družine, starši so mi dali vse in nikdar mi ni nič manjkalo. Izredno jih spoštujem.

Kako ste se znašli v gostinstvu?

Gre za dejavnost, s katero je ogromno dela. Ne vem, kako bo v prihodnji sezoni s hokejem, zato tudi ne vem, kako bomo speljali vse zadeve okoli gostinstva. Časa je pri teh stvareh vedno premalo, mi pa doma že pravijo, kaj vse me čaka.

Imeli ste idejo za odprtje igralnice v Ljubljani.

Bila je želja, a je ta projekt zdaj ustavljen. V tem trenutku o tem ne razmišljam več.

Ste takrat iskali podporo politike, gospodarstva?

Ne, ne. Politike sploh ne.

Pa vas mika, da bi sami kdaj šli v politiko? Nekateri športniki so recimo poslanci ali simpatizerji strank.

Ne. Nikdar nisem razmišljal o tem. Politika je lepa, ko jo gledaš doma iz fotelja.

Se vam zdi, da je v Sloveniji preveč negativizma in da je realna slika drugačna?

Podal bom svoj primer. V mlajših letih sem bil pri določenih stvareh bolj pesimističen, a sem se začel spreminjati. V življenju je lažje, če si pozitiven. Fino je, da si realen, ampak bolj ko si pozitiven, manj te vržejo iz tira majhne, nepomembne stvari. Se pa vsak posameznik seveda odloči, kako si bo postlal.

Kot javna osebnost se veliko pojavljate v medijih. Kako to sprejemate?

Povsem normalno. Hokej sem vedno dojemal kot službo in privilegij, da počnem nekaj, kar mi je v veselje. Odnos izven ledu je bil vedno profesionalen. Z nikomer nisem imel nikdar nobenih težav. Vedno delam stvari tako, da lahko ljudem pogledam v oči in imam miren spanec. Po dobri tekmi nisem hodil po oblakih, po slabi pa nisem bil preveč na dnu. Vedno sem imel isto pot, iste prijatelje.

Ste zamerljivi, če slišite o sebi kaj slabega?

Prav gotovo je lepo slišati dobre stvari. Nihče ni zadovoljen, če sliši kaj slabega, a tako pač je v življenju. Četudi se zavedaš, da je slaba kritika upravičena, ne gre rada v ušesa. Ima pa seveda vsak pravico do lastnega mnenja.

Kaj bi izbrali, če bi imeli na voljo resnico ali pometanje pod preprogo?

Zagotovo resnico. Resnica je včasih boleča, a jo moraš sprejeti. Bolj ko si zatiskaš oči, bolj boleče bo, ko spregledaš.

Bi kot Jeseničan kdaj igrali za Olimpijo?

S tem nimam nikakršnih težav. Z Matjažem Sekljem sem bil dvakrat v pogovorih za prestop, a se na koncu ni izšlo. Morda pred leti zaradi velikega rivalstva nikdar nisem razmišljal v smeri, da bi šel igrat hokej v Ljubljano, a zdaj je drugače.

Nekoč ste javno dejali, da bi moral biti selektor reprezentance znova Matjaž Sekelj.

Seveda. Tudi z Matjažem sva se pogovorila o nekaterih nesoglasjih v preteklosti. Vsakdo naredi v življenju kakšno napako, je pa hokej v Sloveniji tako majhen, da ne bi smel biti problem, da bi za isto mizo sedli vsi in se pogovarjali o smernicah za naprej. Potrebujemo razumne ljudi. Če se dela v dobro športa, so lahko sestanki izredno kratki in plodni. Zdravo rivalstvo med Olimpijo in Jesenicami mora obstajati, obuditi pa ga morajo tisti ljudje, ki imajo hokej radi in vlagajo denar.

Kje je slovenski hokej?

Imamo 30 ali 35 hokejistov, s katerimi lahko sestavljamo reprezentanco. Ta baza ni velika, ne vem pa, kakšen je program, saj se z vodilnimi nisem nikdar poglobljeno pogovarjal o teh rečeh. Menim, da bi morali uvesti danski sistem, da klubi trenirajo po točno določenem sistemu, a to je zahteven proces, saj ima vsak trener svojo filozofijo. Morda obstajajo načini, da bi sledili istemu konceptu.

Zanimiva ideja. Boste kdaj hokejski funkcionar?

Ne vem, o tem ne razmišljam, saj za zdaj želim igrati. Ljudje, ki skrbijo za hokej v Sloveniji, niso videli le Ljubljane ali Jesenic, ampak so bili v tujini in opazovali, kako delajo čez mejo. Več nekdanjih hokejistov bo prišlo med funkcionarje, boljša bo kvaliteta, pri tem pa potrebuješ denarna sredstva. O tem, kako pridobiti denar, pa bi se lahko pogovarjali celo noč.