Avtor/pripovedovalec ali Jaz, kot Handke lik označi v igri, se torej vrne na Koroško, da bi se srečal s svojo (in narodno) preteklostjo, polno belih lis, negotovosti, tabuiziranih družinskih besed, kot so tragedija, ljubezen, zgodovina, vseh velikih gest, ki ne pritičejo majhnemu zatrtemu, trpnemu ljudstvecu znotraj germanskega oceana, ki ga nad vodo (in pod njo) drži le jezik. Handke v tekst položi dvojno intenco, pesniško pripovedno razsežnost in diskurzivni del, v katerem skuša z dokumentarnimi podatki prikazati čas dogajanja, od leta 1936 do 1948. Prizorišče družinskega srečanja je »resava, stepa« in klopca na njej, od koder je mogoče videti v daljavo, natančno tako, kot je resnična Handkejeva dolga posedanja ob občasnih obiskih na Koroškem opisal gostilničar v izvrstnem dokumentarcu Grebinj – po sledovih Petra Handkeja režiserja Bernda Liepold-Mosserja.
No, režiser Ivica Buljan se je tej odprti resavi uvodoma odrekel, familijo je zaprl v toplar (scenografija Aleksandar Denić), v leseno kletko, skozi late katere gledalci opazujemo »ujetnike«, ki lahko poniknejo in vzniknejo le v zemljo ali iz nje. (Nad tem kozolcem za čuda visi rdeč znak Gorenja. Je mogoče, da je sponzor vdrl direktno na oder, ali pa gre za kakšen interni štos, ki je meni ostal nedoumljiv?) Ta zaprtost seveda bistveno spremeni Handkejevo naravo srečanja, bolj podčrtava brezizhodnost, usodno ujetost vseh, tudi prišleka, predvsem pa s tem ljudskim arhitekturnim elementom poudari folklornost; še posebej, ker je dodan lik Koroške v narodni noši (Nikla Petruška Panizon), ki se ves čas smuka naokoli v nehvaležni vlogi srečne ali nesrečne opazovalke. Zdi se celo, da režiser ne namiguje le na zaplankanost manjšincev, ampak na istega duha v matici, danes, na kakšnih političnih shodih.
S to scensko omejitvijo pa postanejo tudi figure bolj zamejene, ne Jaz ne gledalec jih več ne moreta videti z distance, čez resavo, približujoče in oddaljujoče se, vse bolj so figure le nastopajoče v cirkuški areni. Jaz (Ivo Ban), ta zagrenjeni iskalec subjektivnih in objektivnih resnic o grozljivem zgodovinskem času, se tako spremeni v dobrodušnega, naivno nejevernega gosta, njegova mati (Nina Ivanišin) s skoraj nepredstavljivo težko usodo ženske, ki sredi vojne zanosi z okupatorskim vojakom, je površno dobrovoljna in frivolna lepotička, stari oče (Matjaž Tribušon) in stara mati (Saša Pavček), ki izgubita dva otroka v nemški in enega v partizanski vojski in sta tudi žrtvi posilstva, sredi vojne veselo ropotata v plesu, ona ves čas nekako vzhičena in on, dobro razpoložen, grabeč jo za rit. Ursula (Veronika Drolc), tista hčerka v družini, ki je določena za garanje in ponižanja, ves čas histerično kriči iz petnih žil, brat Valentin (Aljaž Jovanović) do dolgočasne karikature žene svoje ženskarstvo, nekaj več obrazov imata le Gregor (Marko Mandić) in Benjamin (Luka Cimprič). Vesolja daleč smo od tiste zatrte atmosfere, ki jo je slutiti iz teksta, pa tudi iz prej omenjenega dokumentarca ali iz romana Angel pozabe, v katerem Maja Haderlap opisuje isti čas in iste kraje.
Porezanosti likov (je materino hvalo vojne res mogoče razumeti le kot bedasto kljubovalnost ali pa gre vendarle za absurdni paradoks, da je šele vojna bratoma omogočila, da sta videla kos sveta?) in dobesednosti (košnja, petje, kri na obrazih mrtvecev) ne botruje slaba igralska kondicija, ampak režiserski manierizem, ki je uprizoritev zaprašil s prežvečenimi klišeji domačijskega, ni pa odgovoril na izzive besedila: ne na eksistencialno vprašanje manjšinskosti in pomena jezika ter Handkejevega poigravanja z dialekti in dvo-, celo trojezičnostjo v izvirniku (ki priklicuje tudi še aktualni čas na Koroškem, kjer vihar še ne poneha), ne na za uprizarjanje skrajno nehvaležno razcepljenost preobloženega teksta na zgodbarski in poljudnozgodovinski del, ki prekinja igro. Prevladujoč jodlarski ton ni kakšna protiutež trpljenja polni, če že ne tragični usodi družine, ni sporočilo, da so tudi znotraj najhujšega časa možni trenutki veselja, sreče, ampak je zastranjevanje, zanikanje in s tem nevede celo rahlo reakcionarna redukcija manjšinske, jezikovne, socialne in psihološke problematike besedila. Vprašanje je torej, zakaj se je Buljan lotil teksta, ki ga zanima samo v obrisih?
