Lansko jesen sem napovedal slovo, če bo stanje v reprezentanci ostalo enako. Kot vidite, je prišlo do korenitih sprememb. Vsi ljudje, ki so prišli na novo, so izpolnili, kar smo se dogovorili. Prav zato ni bilo z moje strani nobenega problema. Odzval sem se povabilu in ponovno prišel v reprezentanco.
Verjamete, da je sedanje vodstvo z novim selektorjem sposobno dvigniti reprezentanco na višjo raven?Reprezentanti si vedno želimo nekaj ogromnega, a moramo vedeti, da potrebujemo čas. V tej zasedbi lahko letos naredimo še korak dlje, na koncu pa bomo videli, do kam.
Lansko jesen ste tudi dejali, da vas na evropskem prvenstvu ne zadovoljujejo zgolj zmage proti Avstriji in proti Turčiji.Res je. Kljub temu je jasno, da je bil uspeh, da smo na zadnjem evropskem prvenstvu prišli v drugi krog, toda ta uspeh je prišel z zmagama nad Avstrijo in Turčijo. Avstrija je kakovostna ekipa, a spet ni odmevna evropska reprezentanca in je nekaj korakov za nami. Proti Turčiji je že bila bolj pomembna zmaga, a slavili smo zgolj s 3:2. Peti niz je vedno loterija in hvala bogu smo zmagali. Škoda nam je bilo tiste tekme s Finsko, ko smo izgubili.
V zadnji klubski sezoni ste prepotovali precejšen del sveta. Najprej ste igrali v Južni Koreji.Vsi z družino smo potrebovali nekaj časa, da smo se privadili, toda vsi v klubu so nam nenormalno pomagali. Kar hitro smo se je ujeli v novo okolje, zato sem se lahko skoncentriral samo na odbojko.
Kakšno je bilo vaše socialno življenje? Znajo ljudje tam kakšen tuj jezik?To je edina težava, saj ljudje tujih jezikov ne obvladajo preveč. Res so redki, ki govorijo angleško. Enako je v klubu, kjer pa jezikovni problem rešijo s človekom, ki je bil ob meni 24 ur na dan. Ta človek je prevajalec, kar je njegova služba. Na južnokorejskih ulicah pa je precej tujcev, zato nisem preveč izstopal.
Kako sta se v novo okolje ujeli žena in hčerka?Najprej sta se družili predvsem z mano, nato pa sta si našli prijateljice, ki so govorile angleško. Hčerka je bila v vrtcu, zato ni bilo težav. Prav hčerka se je prva privadila na novo okolje in ji je bilo zelo všeč.
V zaključku sezone ste prišli bližje Sloveniji, a še vedno ste bili daleč od doma. Kako ste se znašli v Katarju?Klubu v Katarju sem samo začasno priskočil na pomoč. Ni se izšlo po načrtih, a kljub temu je bila lepa izkušnja.
Ali se vam je igranje v Katarju obrestovalo tudi iz finančnega vidika?Zagotovo je tudi to odtehtalo pri odločitvi. To varianto sem gledal že zadnja tri leta, letos pa se je pojavila realna možnost, kar sem izkoristil.
Koliko se raven odbojke v teh državah razlikuje od Evrope?Jasno je, da klubi v Južni Koreji in Katarju ne igrajo tako dobro kot najboljši evropski klubi, a zagotovo bi lahko igrali v vsaki evropski ligi. Bili bi vsaj na sredini lestvice, če ne celo proti vrhu, in bi mešali načrte tudi najboljšim.
Kje boste igrali v prihodnji sezoni?Trenutno sem brezposeln. Nimam še pogodbe, a pogovori so v teku. Trg se je že odprl, toda nikamor se ne mudi. Vse možnosti je treba preučiti v miru.
Kam se bolj nagibate? Vrnitvi v Evropo ali odhodu nazaj v Azijo?Moja želja je, da se vrnem v Azijo.
Zaradi materialnih pogojev?Tudi zaradi vsega ostalega, kot je življenje. Vsak igralec si samo želi, da bi zanj v klubu skrbeli tako, kot so skrbeli zame in za mojo družino. Ne bi dvakrat pomislil, da grem nazaj.
Potem je tam vse na najvišji ravni, tudi stanovanje in avtomobil?To te vse čaka. Vse je na visoki ravni, veliko je tehnologije, dobiš pa lahko vse. Edina težava je pač jezik.
Pa sta se naučili kaj korejščine?Ne, samo klasično – kletvice.
Kako pogosto pa so v rabi v Južni Koreji? Bolj ali manj kot v Sloveniji?Bistveno manj.