Največja težava korupcije v Sloveniji sta njena nevidnost in vpetost – ne zgolj v sistem, ampak v kulturni kod naše družbe. Prebivalci dežele pod Alpami, ki si pod korupcijo predstavljajo modre kuverte, ne vidijo nič spornega v sistemih vez in poznanstev, ki se je nadgradil v zloglasno politično kadrovanje. Državne službe, ki jih »zrihtajo« znanci, vzajemne usluge vplivnežev in preskakovanje vrst v bolnišnicah tako niso deviantni, ampak običajni pojavi v družbi, ki od nekdaj deluje po maksimi »znajdi se«.

Nič tega »konteksta« ne simbolizira bolj kot zgodba o zelo poceni letalskih vozovnicah Gregorja Viranta – politika, ki še posebej rad govori o etičnih standardih. Prav na »čistunstvu« že desetletje gradi svojo kariero v državni politiki. Kot predsednik državnega zbora in minister za javno upravo je javno navijal za etični kodeks. Zaradi poročila protikorupcijske komisije je prvi napovedal odhod iz Janševe vlade. Tudi iz afere z nadomestilom, ki ga je pred zadnjimi volitvami stala največje domete, se ne bi nikoli rešil, če se ne bi – ko je videl, da mu je ušla izpod nadzora – posipal s pepelom.

Tudi zato je do neke mere logično, da so merila, po katerih volilci presojajo politika Virantovega kova, precej strožja kot pri nekaterih drugih, ki se jim vedno znova uspe prodati kot žrtev. In Virant je pri vozovnicah prekršil vsa merila, ki jih je postavljal sam. Prevoznik v državni lasti je Virantu in družini za drobiž omogočil letenje v poslovnem razredu, in to po zaslugi letalskih kart, do katerih so bili upravičeni le zaposleni v Adrii Airways in njeni prodajni agenti. Z njimi je Virant letel, ko je zelo dobro služil s svetovalnimi posli, na počitnice z družino. Jasno je, da Virant ugodnosti ni dobil kot član Adriinega kluba privilegirancev. Tudi ti so namreč upravičeni zgolj do vozovnic iz razredov v prosti prodaji.

Motivi so bili bržčas drugi: Virant je bil v času spornih letov šef Zbora za republiko in član strokovnega sveta takrat opozicijske SDS. Bil je vplivni mnenjski voditelj z zvezami na desni sredini, ki se je kmalu zatem vrnila na oblast, in potencial za nov obraz v »resetirani« politiki, ki ga je bilo dobro imeti na svoji strani. Ga razvajati s poslovnim razredom in nizkimi cenami.

Tehtnega argumenta za Virantovo obrambo ni. Kot pogost potnik in oseba z najvišjo izobrazbo je zagotovo vedel, da za vozovnice plačuje četrtino ali celo zgolj petino njihove vrednosti v redni prodaji. In zagotovo se je dobro zavedal, da v takšnih razmerjih nobeno kosilo ni zastonj. Četudi takrat ni bil javni uslužbenec, je razkril svoj modus operandi: da je lastno integriteto, ki jo javno postavlja na piedestal, pripravljen prodati za sedež v poslovnem razredu letala. Res je, da gre pri ugodnostih v primerjavi z nekaterimi drugimi aferami za manjše zneske. A prav ti razkrivajo dejansko ceno njegovih načel.

Tudi zato bi morali biti Gregorju Virantu dnevi v slovenski politiki šteti. Res je, da bi to v njej povzročilo tektonske premike, morda celo padec vlade. A če se je s padcem vlade Janeza Janše zaradi ugotovitev KPK v enako zahtevnih makroekonomskih razmerah res začelo »čiščenje« slovenske politike, bi bilo za njeno legitimnost najslabše, če bi se zaradi domnevno višjih interesov zdaj ustavilo. Pomenilo bi zmago kratkoročnega politikanstva in načela »znajdi se« prav v času, ko slovenski politični vrh državljane najbolj sili v odrekanje in spoštovanje pravil.