Najprej se je v Durufléjevih Štirih motetih na gregorijanske teme predstavil Slovenski komorni zbor. Martina Batič ga je zgledno uredila: tehnično in intonančno so bile skladbe zapete z visoko profesionalnostjo in tudi zvočno uglajenostjo. Dirigentka je a cappella zbore oblikovala tudi z osnovnim meditativno-religioznim razpoloženjem, ostala je le želja, da bi bil zborovski stavek vendarle prežet z več barvno-zvočnimi niansami.

Če so Durufléjevih moteti slogovno uravnoteženo razpeti med gregorijansko tematiko in nato njenim obdelovanjem z bolj impresionistično, barvno harmonsko paleto, potem smo ob Poulencovih delih iz srednjega in poznega obdobja priče še bolj nenavadnemu združevanju. Skladateljev znani Koncert za orgle, godalni orkester in timpane, morda celo najbolj »hvaležno« koncertantno delo za »kraljico inštrumentov«, je nastal po osebni transformaciji in globokem religioznem obratu. Tako je v koncertu mogoče zaslišati še zgodnjega, razposajenega Poulenca in tudi že kasnejšega resnobnega in meditativnega. Ali še drugače: ob koncertu se nisem mogel znebiti občutka, da je skladba nastala na srečanju med Bachom in Stravinskim, ki sta večer preživela v Moulin Rougeu – skladba preskakuje med jasnimi aluzijami na orgelskega Bacha, nato zdrkne hitro v neoklasicistični motorični utrip in ne ostane ravnodušna do popularnejših ritmov. Solist Tomaž Sevšek je svoj part odigral sijajno, v konstantnem dialogu s temi različnimi slogovnimi plastmi, z vpogledom tako v meditativnost kot tudi živahno razboritost, pa vendar se koncert kar ni hotel zares razživeti, pri čemer gre vzrok iskati predvsem v orkestrovi soigri. Ta se je zdela kar nekam preveč pasivna, pri čemer je bil osnovni »greh« povezan z neuravnoteženo zvočnostjo: medtem ko so orgle zlahka bučale, se je godalni korpus le stežka prebijal do poslušalčevega ušesa, kar pomeni, da bi bilo morda bolj smiselno Poulenca igrati z izdatnejšo godalno zasedbo.

Durufléjev Requiem je vsebinsko gledano nekakšen »drugi del« Fauréjevega Requiema, ali še drugače: ponovno tipično francosko delo, elegantno po svoji zvočni zaokroženosti in rafiniranosti, toda vsebinsko precej manj polno, zavezano enačbi: lepa in dolgočasna glasba. Martina Batič ji je bila gotovo kos – poznamo jo že kot dirigentko, ki zna urediti vokalne korpuse, ki je nagnjena k voluminozni izdatnosti in natančnosti, toda tokrat so njeni gibi pričarali tudi mehkejše podtone in celoto vendarle oblikovali v precej prepričljivo sliko. Ob tem sta ji bila v veliko pomoč tudi suverena in predvsem vokalno uglajena nastopa Barbare Kozelj in Matjaža Robavsa, združena zbora (Slovenski komorni zbor in Komorni zbor Ave) pa sta se predstavila ponovno urejeno, tempirano na Durufléjevo mehkobnost, zmanjkala je ponovno spreminjajoča se barvna slast.

Večer je bil soliden, domače moči očitno ne zaostajajo za najetimi tujimi – ugotovitev, ki si jo je mogoče razlagati na precej diametralne načine.