Marca letos je pri newyorški založbi PowerHouse izšla fotomonografija z naslovom If You Knew Me You Would Care (»Če bi me poznal, bi ti bilo mar«), ki je nastala s sodelovanjem med fotografom Renniom Maifredijem in pisateljico ter borko za pravice žensk Zainab Salbi. Monografijo sta označila kot »spomenik močnim ženskam« iz Afganistana, Demokratične republike Kongo, Ruande ter Bosne in Hercegovine, ki so preživele vojne, revščino in nasilje.
Njihove zgodbe, ki so zbrane v monografiji, se povzdignejo nad solze in status žrtve ter odkrijejo veselje, ljubezen in odpuščanje, ki so ga te ženske še zmeraj zmožne. »Te ženske so navdih za vse nas, ki stremimo k premagovanju trpljenja. Knjiga je poklon njim in njihovemu preživetju, njihovim dosežkom in njihovim sanjam. Upam, da bo njeno močno sporočilo doseglo ljudi povsod,« je ob predstavitvi monografije povedala Zainab Salbi, sicer ustanoviteljica neprofitne organizacije Women for Women International, ki ponuja pomoč prav ženskam, ki so preživele vojne grozote, ter jim pomaga ponovno sestaviti njihova življenja. Fotograf Rennio Maifredi, ki se je na pobudo Salbijeve lotil portretov sogovornic, je bil pred tem projektom znan predvsem po modnih fotografijah v revijah Vogue in Marie Claire ter portretni fotografiji v revijah The New York Times Magazine, Time in Wired. Salbijeva je želela s knjigo opozoriti na tisto plat vojne, ki je večinoma spregledana tudi s strani medijev in zato redkeje pride do ljudi v vsej svoji globini in resnici.
Pripoved skozi objektiv
Ampak kaj je pravzaprav fotomonografija? Renata Štebih, strokovna sodelavka Galerije Fotografija, pove: »Na to najlaže odgovorimo kar z definicijo: monografija je znanstveno, strokovno, poljudnoznanstveno ali esejistično delo, v katerem en ali več avtorjev izčrpno obravnava neki problem, dogodek, vprašanje ali osebo. Pri fotografskih monografijah avtorji temo obravnavajo v fotografskem jeziku, v ospredju je torej pripovedovanje s fotografijami. Velikokrat pa seveda fotografije v monografijah dopolnjuje in pojasnjuje spremno besedilo.«
Fotomonografije se po mnenju Štebihove uvrščajo v posebno literarno zvrst, ki govori s pomočjo likovnih elementov, delno pa gre pri njih tudi za nekakšno prenosno, natisnjeno razstavo. »Ima pa seveda fotografska 'razstava' v knjigi drugačne zakonitosti kot razstava, ki je postavljena v prostoru. Tukaj imam v mislih lastnosti, ki jih k branju fotografije dodajo format, način tiska oziroma izdelave fotografij, zaporedje postavitve, osvetlitev, prostor in prostorski kontekst.« Ravno ob branju fotografij pa pride do zanimivih asociacij ali efektov, ki jih slike sprožijo pri ljudeh.
S fotografijo se da manipulirati
Na hitro bi lahko dejali, da so monografije, ki prikazujejo specifična socialna stanja – vojno, revščino, katastrofe – angažirane narave in prispevajo k drugačnemu, bolj pristnemu pogledu na družbeno dogajanje, vendar moramo biti pri teh izjavah pazljivejši. »Fotografija morda res pove več kot tisoč besed, dejstvo je tudi, da deluje pristno in verjetno, vendar ne smemo pozabiti, da lahko na enak način kot z izborom besed vplivamo na potek in ton zgodbe, na sporočilo vplivamo tudi z izborom posnetkov,« pove Štebihova.
Tudi fotograf Žiga Koritnik misli podobno: »Fotografija je lahko močno manipulativno sredstvo, uporabljena mora biti na pravi način in ne sme biti zlorabljena.« Upravičeno se torej pojavi vprašanje, ali so fotomonografije bolj subjektivno doživljanje fotografa ali tudi objektiven dokument časa. »Z distanco postane vsaka fotomonografija dokument časa. O objektivnosti je težko govoriti, dokler ne vidiš, kako dobro je opravljeno delo in ali je zaobjelo vse vidike neke vsebine. To je tisto, kar po mojem mnenju da kvaliteto knjigi,« pove Koritnik, ki verjame, da mora fotograf svoje delo opravljati brez kompromisov.
Več od navadne reportaže
Večina ljudi najbolje pozna reportažne fotomonografije, toda fotografske monografije obravnavajo zelo širok nabor tematik. »Razpon vsebin je podoben, kot če bi pogledali, kaj vse beležijo fotografi: od najbolj bizarnega in absurdnega do resnih okoljskih problematik,« pojasni Štebihova in ponudi nekaj primerov. »Jasenko Rasol se na primer v monografiji Pokriveno osredotoča na predmete v javnih prostorih z neznano vsebino, ki jih prekrivajo cerada ali plastične folije. Edward Burtinsky v Oil sistematično odkriva poglede na industrijo predelave nafte in njene učinke na okolje. Bojan Radovič spremlja v delu Timebox zelo različne kontekste, v katerih se pojavlja rdeča zvezda od osamosvojitve Slovenije naprej. Seveda bi tudi za tovrstne projekte lahko vsaj delno rekli, da poročajo s terena in torej govorijo o stanju in spremembah v družbi, vendar to počnejo veliko bolj med vrsticami. To pa ne spada pod običajno definicijo reportažne fotografije.«
Žiga Koritnik, ki je do zdaj izdal tri avtorske fotomonografije – med drugim knjigo Jezero/The Lake, nekakšen fotografski esej o Bohinjskem jezeru, pojasni, da je s pripravo fotomonografije veliko dela predvsem na dolgi rok. Najprej je seveda ideja, a ko se ta začne počasi realizirati skozi fotografije, se pravo delo šele začne. »Fotografije je treba obdelati pravilno, tako da bodo to postale besede, s katerimi bom povedal zgodbo – izbrati je treba torej pravi jezik. Le pravilno razvrščene fotografije naredijo zgodbo in nas popeljejo na pot avtorjeve domišljije, na pot njegovega razumevanja videnega. Fotografije, postavljene ena ob drugo, vzpostavijo magijo, ki nas ugrabi,« pojasnjuje Koritnik. »Začetek nastajanja fotomonografije se zgodi zaradi zgodbe, ki jo nosim v sebi in jo želim povedati – pri tem upam, da bo ljudem všeč in jo bodo vzeli za svojo vsaj približno tako, kot sem jo sam.« Povedano lahko razumemo kot željo avtorjev po tem, da bi njihove fotografije govorile same zase ali pa bi se skozi njih razvilo sporočilo, ki bi bilo še močnejše od pričakovanega.
Ujeti pogled in misel ljudi
Za izdelavo fotomonografij se odločajo številni slovenski fotografi. Jaka Babnik je s fotografsko serijo ter knjigo We Are Dogs! s posnetki življenja psov, ki se uporabljajo za pasje boje, želel senzibilizirati večji del javnosti o problematiki, ki se dogaja tako rekoč pred našimi očmi. Arne Hodalič je avtor ali soavtor več fotomonografij in knjig, pri katerih gre večinoma za zgodbe s kriznih območij, prizorišč naravnih katastrof ali pa govorijo o družbeno zatiranih. Manca Juvan Hessabi je izdala monografijo z naslovom Afganistan: (ne)običajna življenja, kjer skozi fotografije upodablja življenje revnih in izključenih Afganistancev v času, ko se ohranja mnenje o prebivalcih te dežele kot vojnih hujskačih in nepokornežih. Klavdij Sluban je za fotomonografijo East to East/Vzhodno od vzhoda, ki je nastala na potovanjih s transsibirsko železnico, prejel nagrado evropskih založnikov.
Uvodoma omenjena fotomonografija If You Knew Me You Would Care torej še zdaleč ni edina, ki poskuša s močnim in jasnim sporočilom ujeti pogled in misel ljudi. Jezik fotografije je univerzalen in ko ta, urejena v knjigo, z izstopajočo temo problematizira določeno stanje sveta, postane ogledalo družbe. »Izrazito sociološko in družbeno angažirane fotomonografije v prvi vrsti odražajo angažiranost avtorja. Za bralce in družbo pa najverjetneje velja, da je prepoznavanje težav eden od prvih korakov na poti k njihovemu reševanju,« sklene Koritnik.
