Kolesarje in pešce statistika sicer zelo rada prikaže kot najbolj ogrožene in sploh najbolj nebogljene udeležence v prometu, a ta medalja ima tudi drugo plat. Z razmahom kolesarstva, ko so ljudje tudi na sončni strani Alp dojeli, da se je v mestnih središčih možno prevažati hitro in učinkovito tudi le s pomočjo lastnih mišic, pa se vedno bolj kaže še druga stvar: kolesarji se očitno ne zavedajo, ali pa vsej nekateri, da tudi zanje veljajo cestni predpisi. Rdeča luč, znak za na prednostno cesto, enosmerna ulica, pločnik, prehod za pešce, nakazovanje smeri, pravilno razvrščanje v križiščih… Nešteto disciplin, ki jih junaki na dveh kolesih ne jemljejo posebej resno. A so zelo resni, ko so ogroženi, takrat znajo pokazati svojo kolesarsko neodvisnost in trmo. Da bi pri tem pomislili, ali niso mogoče vsega skupaj tudi sami zakuhali, pa mnogim niti približno ne pade na pamet.

Stari rek pravi: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. No, pri kolesarjih ni nujno bog tisti, ki naj bi pomagal, naj bo kar voznik avtomobila, ki bo razumel, kaj kolesar namerava, ki ne bo presenečen, če mu kolesar pripelje v napačno smer, ali da ne zapelje v rdečo luč »hladen kot špricer«.

Nekoč me je mama vprašala, ali za kolesarje in motocikliste ne veljajo cestni predpisi. Pa je vprašala povsem resno, kajti toliko prekrškov dvokolesnih junakov prometa, kot jih je videla pri eni sami vožnji skozi mesto, ni videla že dolgo, je dejala. In dodala, da seveda tudi avtomobilisti nič ne zaostajajo za njimi, da če vozi po prometnih predpisih, bi jo najraje nestrpneži zrinili s ceste. A kaj ji odgovoriti? Da so predpisi tukaj za vse, a da jih dejansko upošteva vedno manj voznikov in voznic, kolesarjev in kolesark, pešcev in pešk, motociklistov in motociklistk? Poznam tudi nekaj ljudi, ki se zavestno odrekajo kolesu, ker je zanje postalo prenevarno. Enostavno se ne čutijo dovolj varne, pa ne le od avtomobilistov, ampak tudi drugih »profi« dvokolesnih kamikaz.

In kako potem v tem vzdušju navduševati ljudi, da bi se čim več vozili s kolesi, ki so idealno prevozno sredstvo v mestnih središčih? Težko, pa naj ima kolo še toliko prednosti, ker nanj pri nas očitno še vedno gledamo precej nezaupljivo, tudi podcenjevalno. A ta miselnost se bo morala spremeniti, tudi v glavah načrtovalcev prometa in infrastrukture ter v glavah vseh udeležencev v prometu. Poudarek je na »vseh«.

Zato, dragi kolesarji in kolesarke, vozniki in voznice avtomobilov in drugih vozil: pomislite kdaj tudi na druge, sklicevanje na neko »ogroženost« in neko nepisano splošno prepričanje, da imate prednost vedno in povsod in da lahko delate na cesti vse, kar vam srce poželi, ne bo pripeljalo nikamor. V tej vojni namreč ni nedolžnih, a res je, da je voznik avtomobila vseeno bolje zaščiten v svoji pločevinasti školjki kot kolesar na kolesu. Če se imate vsaj malo radi, se tudi vi držite predpisov, tako kot se jih morajo vsi drugi udeleženci v prometu. Tako nam bo vsem veliko lepše.