Kako pa naj reševalec ve, da ima ponesrečenec odgovor tetoviran na roki? »Zato, da bi vedel, bi takšno tetovažo uzakonil: na nekem skritem delu telesa bi morali vsem tako zabeležiti te najbolj bistvene podatke,« odvrne. Žebela, letnik 1954, je svojo poslovno kariero preživel v carinski upravi, lani pa se je upokojil. Že vrsto let je aktivist prostovoljec Rdečega križa. Prvič je Šentiljčan daroval kri pri 17 letih. Doslej je to storil že 147-krat.

Je A– redka krvna skupina?

Da. Krvne skupine z minusom ima približno 10 do 15 odstotkov prebivalstva.

So vas zaradi te okoliščine že kdaj klicali iz bolnišnice, da pridete urgentno dat kri?

Seveda, velikokrat, predvsem na separacije. Veste, naše darovanje je anonimno, nočemo vedeti, komu je naša kri namenjena. Vendar je marsikdaj mogoče povezati dogodke. Vem, da sem vsaj dve leti imel pacienta hemofilika, menda je bilo neko dekle, ki je potrebovala bela krvna telesca. Zato sem vsake tri mesece dajal levkocite in poleg tudi polno kri. Nato se je to nehalo in upam, da so jo uspešno operirali in da je preživela. Možno pa je tudi, da je preminila. Nisem hotel izvedeti.

Ste že kdaj potrebovali krvno transfuzijo?

Ne. Hvala bogu. Raje dajem kri, kot da bi jo prejemal.

Kdo vas je navdušil za krvodajalstvo?

Obiskoval sem srednjo strojno šolo v Mariboru, kjer sem imel srečo in čast, da je bil tri leta moj razrednik profesor Alfonz Vreznik. Bil je predsednik krvodajalske komisije pri Rdečem križu Maribor. Nas dijake je znal prepričati, da je krvodajalstvo plemenita humanitarna dejavnost in ni privlačno samo zato, ker si lahko dobil dva dni prosto. Razen dveh ali treh sošolcev smo vsi iz našega razreda šli dat kri.

In od takrat to počnete že 42 let, v povprečju med letom več kot trikrat.

Da, v povprečju. V času, ko je jugoslovansko vlado vodila Milka Planinc in je uvedla omejitev vožnje z avtomobili par-nepar, nisem dosegal tega povprečja, ker se nisem mogel redno pripeljati v bolnišnico.

Kolikokrat je dopustno dati kri?

Moški lahko dajo polno kri vsake tri mesece, torej štirikrat na leto, ženske pa vsake štiri mesece. Posamezne komponente – bela krvna telesca, plazmo, rdeče krvničke – pa je mogoče darovati tudi vsakih 14 dni, pri čemer je omejena letna količina odvzema.

Ste tudi darovalec kostnega mozga?

Sem daroval vzorec, vendar povpraševanja po mojem kostnem mozgu potem ni bilo.

Nekoč je obstajalo prepričanje, da je puščanje krvi zdravilno, bolnikom so kri pile pijavke: ali tudi vi menite, da krvodajalstvo krepi vaše zdravje?

To je definitivno dobro za organizem. Ste vi krvodajalec?

Ne.

Prepričan sem, da bi se v primeru, če bi midva imela popolnoma enako poškodbo in bi izgubila dva litra krvi, moj organizem, ki je vajen nadomestiti manjkajočo kri, prej opomogel kot vaš. Tudi tisti, ki teče vsak dan, lažje preteče dva kilometra kot jaz. Druga prednost je še ta, da smo krvodajalci pod stalnim zdravstvenim nadzorom, ker nam kri laboratorijsko pregledajo vsake tri mesece. Če med pregledom ugotovijo bolezen, te obvestijo. Meni se je to že zgodilo. Če ne bi bil krvodajalec, verjetno ne bi vedel, kaj mi je bilo.

Doslej ste darovali kri 147-krat. Vam ta številka kaj pomeni?

Ne.

Med darovalci stokratniki je verjetno tudi kaj tekmovalnosti.

Gotovo. Nekateri so takšni in prav je, če nekdo želi biti med tistimi, ki so darovali največ krvi. Zadovoljni so, zadovoljni so tudi v bolnišnici, ker imajo krvodajalca, ki prihaja darovat z veseljem.

Tradicionalni obrok za krvodajalca je kranjska klobasa z gorčico in kruhom. Vam kranjska še tekne ali ste se je po toliko obiskih bolnišnice že naveličali?

Kje pa, obožujem kranjsko klobaso! Eden izmed mojih hobijev je, da jo doma izdelam.

Svojo humanitarno poslanstvo udejanjate tudi kot aktivist prostovoljec Rdečega križa.

Ta čas sodelujem v organiziranju dobrodelne akcije, s katero bi radi zbrali denar za nakup mobilne transfuzijske postaje. To je avtobus, ki je opremljen za potrebe krvodajalstva. Z njim bi razrešili več težav, saj bi se z njim lažje približali krvodajalcem. V primeru kakšne večje nesreče bi se lahko postavil, kjer je veliko ljudi, in bi lahko hitro izpeljali nujno akcijo. Takšno vozilo bi stalo približno pol milijona evrov. Za potrebe akcije smo ustanovili konzorcij, v katerega smo včlanili večino tukajšnjih lokalnih skupnosti, ki so se zavezale, da bodo za vsakega občana plačale po 50 centov. Takšno vozilo bi nujno potrebovali tudi zato, ker mora zdaj klinični center vzeti vozilo v najem, kadar gre na terensko akcijo. In če se tam, kamor se pripelje, zbere manj kot 50 krvodajalcev, se zastavlja vprašanje, ali se to splača, kljub zavedanju, da je kri nepogrešljiva.«

Je zdaj težje privabiti nove darovalce kot nekoč?

Precej zahtevno je privabiti mlade krvodajalce. Naš ključni interes namreč ni, da imamo, tako kot zdaj, skoraj 150 stokratnikov in še več devetdesetkratnikov. To ne zadošča. Naš interes je privabiti čim večje število mladih, ki bi dali kri vsaj petkrat. Potem bi imeli zdravo mlado kri, ki je ne bi zmanjkalo. Zato je pomemben tudi odnos kliničnega centra do takih krvodajalcev, da jim je v centru prijetno in se zato novi krvodajalci radi vračajo.

Kje jih najdete?

Z krvodajalskimi akcijami po šolah, v študentskih domovih, na fakultetah. Pa tudi na terenu. Nekoč sem s seboj pripeljal sina in hčerko, drugi krvodajalec je pripeljal znanca, prijatelja, soseda. Brez osebnih stikov nam ne uspeva. Sicer pa je današnjost zelo neprijazna do humanitarnih akcij. Delodajalci niso več dobrohotni krvodajalstvu. Prej je bilo samo po sebi umevno, da je imel delavec, če je dal kri, dva dni prosto. Zdaj mu delodajalec reče, da ga ima zaposlenega zato, da pride delat in da stroj obratuje. In če mu to ni prav, lahko vzame delovno knjižico in gre. Zaradi takšnega odnosa smo izgubili veliko krvodajalcev.

Poznate tudi kakšen pozitiven zgled?

Več jih je: moj bivši delodajalec, carinski urad, pa podjetje Kogal in Petrol, tudi policijska postaja Šentilj.

Ali država dovolj ceni vas krvodajalce?

Zato, da dajem kri, od nikogar ničesar ne pričakujem. Ne zahtevam nobenih privilegijev. Bilo pa bi pozitivno, če bi bil krvodajalec deležen prednostne obravnave, ko bi zbolel in bi potreboval medicinsko pomoč. Moralo bi se upoštevati, da je bil več let del zdravstvenega sistema. Kri je nenadomestljivo zdravilo, brez nje bi marsikatera veja medicine morala zapreti vrata.

Krvodajalci torej ne uživate posebnega statusa v bolnišnicah?

Tega ne morem trditi. Moje izkušnje so zelo pozitivne. Ko so pri meni odkrili bolezen, so se zelo zavzeli zame in sem bil po nekaj mesecih kot nov. Ampak vse to je posledica prijaznosti ljudi, ki delajo s krvodajalci. Prednostna obravnava ni sistemsko urejena. Druga sistemska pomanjkljivost, o kateri bi morala razmisliti kakšna vladna komisija, so stroški krvodajalstva. Organizator krvodajalstva je v Sloveniji Rdeči križ, ki ima s to dejavnostjo nemalo stroškov, a mu jih ministrstvo za zdravje ne povrne. V našem območnem združenju ocenjujemo, da je naše delo podcenjeno in moramo zato sami plačevati nekatere stroške, ker nočemo opustiti pozitivnih praks.

Menite, da je zdaj človekoljubnosti več ali manj kot nekoč?

Zdaj je človekoljubnost razslojena in jo je največ med revnejšimi sloji prebivalstva.

No, tudi mladi so se zelo izkazali, denimo, ko so se samoorganizirali med poplavami v Podravju.

Res je. To je bilo zelo pozitivno in hvalevredno. Prijetno je spoznanje, da humanitarna zavest še obstaja. Je pa res, da so mladi danes v nezavidljivem položaju, ker so zanje obeti slabi, zato je veliko zafrustriranosti.

Že vrsto let v nakupovalnem središču južno od avstrijskega Gradca plačajo tistemu, ki da krvno plazmo. Ste šli kdaj tja?

Nisem in tudi nikoli ne bom šel. S svojo krvjo nočem služiti denarja. Kri dajem samo zato, da pomagam sočloveku.

Poznate koga, ki je dal kri v Avstriji?

Osebno ne, znano pa mi je, da hodi tja več Mariborčanov. Po moji oceni je med njimi veliko takih s tveganimi življenjskimi navadami. Gotovo pa je med njimi tudi nekaj tistih, ki zaradi revščine potrebujejo denar za preživetje. Odkar se ukvarjam s krvodajalstvom, sem nasprotnik plačevanja krvodajalstva. Ker utegneš privabiti rizične skupine ljudi. Bolje je privabiti manj darovalcev, a take, ki so zdravi.

Kako dolgo boste še darovali kri?

Obstajajo medicinske omejitve. Če si zdrav, smeš kri štirikrat na leto darovati do 65. leta starosti, po tej starosti pa manj pogosto. Ko bom toliko star, bom mogoče daroval samo še enkrat letno zato, da se bom srečal s prijatelji. Starejši človek potrebuje več energije zase.