Rene Suša nam je pojasnil, da za skoraj katerokoli surovino velja, da imamo na eni strani množico proizvajalcev, na drugi strani pa zelo malo kupcev. V primeru trgovine s kavo imajo štiri odkupna podjetja pod nadzorom skoraj polovico svetovnega trga. Naslednjih pet podjetij obvladuje skoraj celoten maloprodajni trg. Med potrošnikom in proizvajalcem je tako neko zelo ozko in zelo dobro kontrolirano rešeto, pojasnjuje.

Ker proizvodnja kave že leta in leta v resnici presega potrošnjo, je njena cena zelo nizka, kar povzroča začaran krog, saj države, ki so zelo specializirane za proizvodnjo enega specifičnega produkta, zaradi nizkih cen povečujejo proizvodnjo, da bi pokrile razliko, s tem pa cena proizvoda zgolj še bol pade. Poleg tega trgi surovin postajajo vse bolj privlačni za špekulacije.

Po zlomu delniških trgov še več špekulacij na trgu s surovinami

»Potem ko so se delniški trgi sesuli, se sedaj špekulacije še intenzivneje selijo na trg s surovinami,« opozarja. »To pomeni, da večina menjave ne poteka z namenom, da bi nekdo kavo prodal za končnega uporabnika, temveč se kupi danes, da bi se jutri z višjim zaslužkom lahko prodalo naprej. Obstajajo pavšalne ocene, da povprečno kilogram kave zamenja 100 lastnikov preden pride do končnega potrošnika. V tem obdobju pa v resnici ne zapusti skladišča, se pa stara in posledično izgublja na kvaliteti.«

Odkupno ceno kave določi trgovanje na borzi in velja za svetovno merilo, kar je problematično saj stroški proizvodnje po vsem svetu niso enaki. »Do 1989 je na trgu kave veljal International Coffe Agreement (ICA). Šlo je za sporazum držav proizvajalk – nekakšen OPAC za kavo. Dokler je sporazum veljal, so bile cene kave dokaj stabilne, saj so se države med seboj dogovarjale, po kaki ceni bodo kavo sproščale na trg, da bodo od tega nekaj imele. Kasneje pa se je trgovina popolnoma sprostila, cene pa so padle na zelo nizek nivo.«

Poleg tega končna borzna cena obsega tudi transport kave, ki pogosto raste na nedostopnih območjih, saj gre za gorsko rastlino, od proizvajalca do pristanišč pa svoj delež vzamejo še številni posredniki. Cena, ki jo prejmejo proizvajalci je zato zelo majhen delež borzne cene. Odvisno od števila posrednikov.

Kupovanje neposredno od proizvajalcev

Pravična trgovina se tega loti drugače, pojasnjuje Suša. »Proizvajalci prejmejo vedno garantirano odkupno ceno, ne glede na dogajanje na trgu. Za vrsto arabika je trenutno postavljena cena 1,25 dolarja za funt kave. Kadar je cena kave na trgu višja, dobijo proizvajalci tržno ceno, kadar je nižja pa zagotovljeno ceno. Ceno dobijo v celoti, brez marž za posrednike.«

Pravična trgovina kljub temu lahko deluje kot običajna trgovina in ustvarja zaslužek, a se ta ne ustvarja na račun zaslužka proizvajalcev. »Za kilogram prek pravične trgovine proizvajalec dobi okoli 2 evra. V maloprodaji je cena kile okoli deset do 12 evrov. Vmes je veliko prostora.« Marže v pravičnih trgovinah niso manjše od običajnih in ponujajo možnost normalnega zaslužka. Ne pomeni pa, da morajo biti na ta račun oškodovani proizvajalci.

Največji problem pravične trgovine pa je, da nima velikega obsega, zaradi česar so stroški delovanja višji. »Če bi s pravično trgovino prodali še desetkrat več kave, bi bila tudi precej bolj konkurenčna,« pojasnjuje Suša, ki dodaja, da pravična trgovina v zadnjem času niti ne poskuša biti cenovno konkurenčna najcenejšim izdelkom, ker tega ne zmore, lahko pa ponudi precej dobro razmerje med kakovostjo in ceno. Ravno zaradi načina odnosa do proizvajalce ima namreč dostop do najboljših izdelkov.

Mnogi trgovci se niti ne zavedajo, da prodajajo izdelke iz pravične trgovine

Sam potek trgovanja poteka prek številnih organizacij, ki se ukvarjajo z uvozom, nad njimi pa so mednarodne organizacije, ki izdajajo certifikate, podobno kot pri bioloških izdelkih, kjer laboratoriji preverjajo, da pridelek ni bil vzgojen s pomočjo pesticidov in da ni gensko spremenjen. Pri pravični trgovini tako obstajajo krovne organizacije kot je Fairtrade Labeling Organizations (FLO), ki izdaja certifikate za prehrano na podlagi preverjanj na terenu. Če delavci delajo v varnih okoljih, če so moški in ženske enako plačani, če se ne uporablja otroškega dela in podobno.

Marsikaj se prodaja tudi brez certifikata, kar ne pomeni nujno, da ne sledi načelom pravične trgovine, temveč da tega nihče ni preveril. V Sloveniji je največje organizirano telo, ki se ukvarja s pravično trgovino zadruga Odjuga, obstajajo pa tudi druge možnosti vsaj na področju hrane. To so lahko veliki distributerji ekoloških izdelkov, ki so običajno zelo veliki grosisti imajo med svojimi zalogami tudi izdelke iz pravične trgovine, čeprav tega morda niti ne vedo. V Sloveniji so takšen primer banane, ki imajo certifikat pravične trgovine.