Nad gostilno je bil nekakšen večji prostor, ki pa je bil za nas uganka, čista španska vas, kajti nas so zanimali predvsem prostori s šankom, in če niso imeli šanka, prostori sploh niso bili prostori in sploh niso bili omembe vredni, in se v poglobljenih razmišljanjih in v energično izgovorjenih stavkih, ki so od navdušenja in pričakovanja, ko so prišli v stik z zrakom, skoraj zagoreli, z njimi nismo ukvarjali.

Upokojenci so bili za nas bitja iz neke druge galaksije, kot so bili bitja iz druge galaksije vsi, ki so bili starejši od trideset let, in tudi prostor nad gostilno je bil prostor iz druge galaksije, kjer imajo metuzalemi nekakšne kulturne prireditve: tekmovanja v hitrostnem igranju na harmoniko in prepevanju ljudskih pesmi, srečelove, mogoče tombole, ki so jih oglaševali na leseni tabli nekje v bližini osmrtnic. In miniti je moralo triinštirideset let, da mimo tistih vrat prvič nisem šel, kot da sploh ne obstajajo, kot da so zazidana, da nisem šel nekam navzdol ali pa navzgor po dolini, na srečanje s prijatelji, na težko pričakovano srečanje s sedanjostjo ali pa na zamišljeno hojo samotnega človeka, pri kateri sem imel nezmotljiv občutek, da se moja koža drgne ob ugašajočo in leno svetlobo in da to drgnjenje povzroča iskrenje in mi prinaša tolažbo, ampak sem skozi vrata tudi vstopil.

* * *

Bila je pomlad in imel sem dve branji; matinejsko in večerno, najprej sem bral na Gimnaziji in potem še pri upokojencih. Na Gimnaziji me je skušal ravnatelj zaplesti v sociološko kodiran pogovor o Trbovljah, a jaz tako ne znam govoriti in se bojim, da nisem ravno najbolje razumel, kaj mi hoče povedati, in sem bolj slabo odgovarjal in nisem izpolnjeval intelektualnih pričakovanj in standardov, ki se jih je od mene pričakovalo – da sem bil torej slab sogovornik, ki ni uporabljal podobno zvenečih in pametnih besed, kot jih je uporabljal on. Sledilo je branje v velikem večnamenskem prostoru, kamor so natlačili dijake višjih letnikov, ki so me bolj ali manj začudeno gledali in niso čisto vedeli, kaj naj si mislijo in kaj groznega se jim bo zgodilo, a jaz sem imel med pogovorom, ki je bil bolj monolog, občutek, da me razumejo bolj, kot sem jaz razumel ravnatelja, in da spadam v ta večnamenski prostor bolj kot pa v zbornico in ravnateljev kabinet, in sem jim bil za to hvaležen. Ko je bil pogovor končan, me je ravnatelj povabil na kosilo, a sem odklonil, ker sem mami obljubil, da bom prišel domov na kosilo, in moja mama dobro kuha in bilo bi res nesramno in neumno, če ne bi jedel v domači kuhinji, za isto mizo z očetom in mamo, pa tudi Gimnazija je prihranila nekaj denarja in ga je, vsaj upam, porabila bolj koristno kot za to, da bi stregla mojim gurmanskim muham in kapricam.

Pozno popoldne sem končno vstopil v tisti prostor, v tisto hišo, mimo katere sem hodil leta in leta in desetletja, in tam naletel na množico ljudi in obrazov, ki sem jih poznal celo življenje, le da so bili zdaj triinštirideset let starejši in sem bil tudi sam triinštirideset let starejši.

Pogovor je vodil moj razrednik iz srednje šole, in v tistem trenutku, ko se je vse skupaj začelo – ali pa celo že pred tem – sva zamenjala vlogi. Kot da bi drug drugemu odplačala nekakšen več kot četrtstoletni dolg. On je postal tisti, ki se mu je rahlo tresel glas, ki je v preteklosti izkliceval številke na lokalni tomboli, in se je tudi sam rahlo stresal v notranjosti, in jaz sem postal tisti, ki naj bi imel vse pod nadzorom, a sem se vseeno rahlo tresel in trepetal v notranjosti, nevidni notranjosti, in skušal to zakriti z mirnimi odgovori, v katerih sem uporabljal le besede, ki sem jih poznal in razumel in ki so jih poznali in razumeli tudi tisti, ki so sedeli pred mano in me poslušali.

In odgovarjal sem mirno in se še naprej rahlo tresel in trepetal, kajti med občinstvom je bilo precej učiteljev in profesorjev, pred katerimi sem pred desetletji trepetal in ki sem jih tedaj spoštoval in včasih žalil in jim nagajal in jih skušal preslepiti, in med občinstvom je bilo tudi precej prijateljev mojih staršev, ki so se prišli prepričat in pogledat, kaj je nastalo iz njihovega sina, ki so ga poznali dlje, kot je on poznal samega sebe. In nekje čisto zadaj je sedel moj oče, ki me je tudi poznal dlje, kot jaz poznam samega sebe, in me je tudi prišel poslušat.

Še nekaj dni prej, tako je vsaj pisalo v časopisu, naj bi bil na Leipziškem knjižnem sejmu, najboljšem za avtorje, tudi to je pisalo v časopisu, zdaj pa kar naenkrat tu, med upokojenci. To je na moderatorja delovalo skoraj kot čudež, kot Zvezdne steze, kot prežarčenje. A časopisi lažejo, kajti jaz nisem bil na Leipziškem knjižnem sejmu, ker ne maram potovati, še bolj pa zato, ker boleham za hudo obliko Bernhardovega sindroma, kajti včasih težko prenašam že samega sebe, kaj šele cele horde razmišljujočih in pišočih, ki so mi podobni.

Pravzaprav je bilo občinstvo, ki sem mu bral, idealno občinstvo, kajti bral sem o svetu, ki so ga poznali in doživljali in se ga dotikali in ga dihali. Ko sem omenil kakšno domačo ulico, so točno vedeli, kakšna je bila ta ulica pred desetletji in kdo vse je po njej hodil in kakšni vonji so lebdeli nad njo in gospodarili nočnemu zraku, ki jo je zasul, ko smo se vsi skupaj odpravljali k počitku. In ko sem omenil kakšno drevo ali hišo, smo si v mislih in z notranjimi očmi na notranje platno naslikali isto drevo, v istih barvah in iste oblike, ali pa hišo, prav tako v istih barvah in iste oblike in z istimi zvoki in istim prepuščanjem in odvzemanjem svetlobe. In ko sem govoril o ljudeh, ki so bili še vedno tu, med nami, zdaj drugačni, ali pa o ljudeh, ki so se že preselili med prikazni, smo gledali iste obraze in nagovarjali so nas isti glasovi in zrak okrog nas so premikale in mešale iste kretnje. Isto vznemirjenje. Zdelo se mi je, da je namen izpolnjen, da gre za nekakšno vstajenje izgubljenega časa in ljudi, za nekakšno apokatastazo. Za nekakšno uspelo čarovnijo. In ljudje v občinstvu so čutili podobno.

Bral sem izključno tekste o Trbovljah. Tudi pesmi, za katere sem se odločil, da jih preberem, so vse govorile o točno določenih krajih v Trbovljah, o dogodkih na teh krajih ali pa o slutnjah dogodkov na teh krajih ali pa o sanjah, ki so jih sanjali ti kraji o teh dogodkih, in izdajal sem skrivnosti, ki jih ni bilo treba izdajati, saj naj bi se, če poezija kaj velja in izpolnjuje kakšen namen, izdajale same od sebe. Bilo je podobno tistemu, kar se je zapisalo Philipu Larkinu, ko so se na papirju pojavili stavki: poezijo pišem, da bi ohranil stvari, ki sem jih videl, mislil, čutil... tako zase in za druge... impulz za ohranitev je v bistvu vsake umetnosti.

* * *

Nedolgo po tem nastopu sem dobil pošto ali pa so me z Društva literarnih prijateljev, ki je nad gostilno Pri penzionistih organiziralo tisto branje, poklicali in mi povedali, da me bodo, ali pa so me že, predlagali za naziv častnega občana Trbovelj in ali imam kaj proti, da so me predlagali, in naj jim, prosijo, povem, če imam kaj proti, da ne bo prišlo do kakšne blamaže in nesporazumov, da se ne trudijo in ne zavzemajo zaman, po domače rečeno: ali se mi za takšen naziv preprosto in sladko jebe, sploh ker gre pri tem samo za čast in ni v igri nobene kuverte in nobenega denarja.

Rekel sem, da daleč od tega – da sem počaščen in navdušen, in da mi to veliko pomeni. Kajti največji patrioti in zaljubljenci v rodno grudo smo ravno tisti, ki ne živimo doma, ampak se v najožjo domovino vračamo, kot bi hodili na nekakšne telesne in duhovne počitnice, kot bi se spuščali v sanje, v prijazen pomenek, saj se nikoli zares ne vračamo v realni čas, ampak vedno v idealni, spominski čas, in se vsakokrat, ko nas s svojimi hrapavimi jeziki začne lizati resničnost, da bi se nam mogoče prikupila, kar je seveda velika iluzija, in nam pokazala svoje karte, umaknemo, ker nočemo, da bi bila idealna podoba, ki jo nosimo v svojem duhu, zamenjana s kako drugo, ker nočemo, da bi se zrcalo razbilo, da bi se mirna in čista in prozorna gladina skalila in nam, še preden bi se to zgodilo, pokazala naše postarane in zgubane obraze.

Podelitev naziva častnega občana je del občinskega praznika in je vedno na isti datum oziroma vedno na njegov predvečer, na predvečer 1. junija, ko so se leta 1924 trboveljski delavci spopadli z Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, ki je prišla v Trbovlje provocirat in razvijat svoj prapor.

In tisti 31. maj leta 2007 je bil vroč 31. maj. In mi smo se po vročini peljali iz Ljubljane. Jaz sem vozil in Nataša je sedela zraven in Beno je zadaj v otroškem sedežu dremal ali pa je v otroškem sedežu poslušal glasbo. Bil sem poletno oblečen, a v avtu sem imel tudi čisto novo Kenzovo obleko in čisto nove špičake, ki so bili takrat mogoče že malo iz mode in so spominjali na obuvala angleških plemičev iz znamenite nadaljevanke Črni gad. Bilo je poletno popoldne pred začetkom poletja in pokrajina se je kopala v luči in vse, kar smo videli, se je dvigovalo proti nebu, še Sava, ob kateri smo se večino časa peljali, je opazovalca navdajala z občutkom, da ima namen uprizoriti nekakšen razposajen trik: zlitje z veliko modrino.

Ko smo prispeli v Trbovlje, sem zamenjal garderobo in se pražnje oblekel, oblekel v oblačila, ki so bila za tisti letni čas in tisto temperaturo malce pretopla. Belega pulija – razpoznavnega znaka slovenskega eksistencialista – že nekaj časa nisem več nosil, pa tudi vreme ni bilo primerno, da bi ga nosil. Nadomestila ga je bela srajca. Špičaki, ki so mi že tako dolge podplate tako podaljšali, da sem se bal, da se bom zataknil za kakšno oviro na poti in telebnil, so me nosili po pločnikih.

V dolino, k Lovskemu dvorcu, k najstarejši hiši v Trbovljah, sem se spuščal počasi. Čisto počasi. Šel sem peš. Hodil sem slovesno. Bil sem v sami srajci in hlačah. Suknjič sem imel obešen čez rame. Nisem hotel z avtomobilom, nisem hotel, da bi se prilepil na sedež in da bi bil že ob prihodu ves prepoten.

Ko sem se bližal Lovskemu dvorcu, se me je začela lotevati trema, trepetal sem, kar se mi, če nastopam, zgodi redko ali pa sploh nikoli. Ampak tokrat ni šlo za nastop. Šlo je za prenašanje ceremonije. Na zbornem mestu je že čakal takratni župan Bogdan Barovič in žulil kozarec poznopopoldanskega konjaka in kadil rdečo marlboro. Tam je bil seveda tudi njegov dvor s podžupani in drugimi dvorjani in potem so se prikazali trboveljski šoferji, ki so dobili prvojunijsko nagrado, in še en visok možakar, ki sem ga poznal kot trenerja namiznega tenisa in je prav tako dobil prvojunijsko nagrado, ki je bila v nasprotju z mojo – ta je bila sicer najbolj pomembna in najvišja nagrada – denarna.

Počutil sem se čedalje bolj bedasto in zoprno. Dlani so se mi začele znojiti. Srajca se mi je začela lepiti na hrbet. K meni je pristopil eden od šoferjev in me malo popeljal v zgodovino in me spomnil na to, kakšen par sva bila z bivšo punco. To naj bi me pomirilo in razbremenilo in spravilo v dobro voljo, a v resnici mi ni veliko koristilo, saj so se mi dlani še bolj znojile in sem se začel že resno spraševati, kako bom prestal celotno ceremonijo, če imam že zdaj, ko se sploh še začela ni, takšne težave.

Toda rešitev se je prikazala sama od sebe. Po kletnih prostorih Lovskega dvorca, po poročni dvorani, kamor smo se skrili pred vročino, je krožil natakar s pladnjem. Na njem so bili kozarci šampanjca. Vzel sem prvi kozarec in ga na dušek izpil. Potem sem vajo, vsakokrat ko se mi je natakar približal, pa tudi potem, ko je pladenj že odložil na mizo, še nekajkrat ponovil in bil po tretjem ali pa četrtem kozarcu že rahlo omotičen in sem začel čisto jasno čutiti, kako napetost popušča, odpada od mene, kako mi celotna ceremonija ni več zoprna, začel sem čutiti, kako se zlivam z njo, da začenjam v njej uživati, da sem pripravljen na slavje.

* * *

Naložili so nas v avtomobile in nas zapeljali do Delavskega doma, ker naj bi bila podelitev. Nič mi ni bilo več težko. Rokoval in pogovarjal sem se z ljudmi in se zabaval. Nekaj časa smo bili na dvorišču pred vhodom v stavbo, kjer sem opazil funkcionarski avto. Očitno nam je bila izkazana čast, da dobimo posebnega gosta, gosta iz visokih vladajočih krogov. Gosta presenečenja. Pojma nisem imel, kdo bi to lahko bil. A nekako se mi je dozdevalo, da bo verjetno kakšen strankarski kolega našega župana. Povzpeli smo se po stopnicah in se spustili v gledališko dvorano. Moj oče je pazil mojega malega sina in se z njim sprehajal po Trbovljah. Predvsem okrog Delavskega doma. Pravico, da se udeleži prireditve, si je izborila mama. Ni bilo kdovekako težko, saj oče ni protestiral.

Z Natašo sva sedela v bližini odra, še vedno sem bil rahlo pijan. Prijetno pijan. Ljudje so se nagnetli v dvorano. Dvorana je bila skoraj čisto polna in velik oder skoraj čisto prazen. Na njem sta bila le dva mikrofona. Desni mikrofon je stal osamljen, brez zaveznikov, brez podpore in dekoracije, brez podija in brez šopka rož in državnih simbolov. Levi mikrofon pa je stal na drugem koncu odra in je vse to imel. Prireditev je stekla in vse, kar se je na začetku odvijalo in dogajalo, se je odvijalo v bližini desnega mikrofona in potem je z levega mikrofona župan Bogdan Barovič pozval na oder skrivnostnega gosta in mu izrekel kopico komplimentov, češ, kako lep in pameten in luciden da je in kako neverjetno težko, skoraj nemogoče, skoraj kot bi nosil celotno težo sveta na ramenih, je nastopati pred njim, pred tem velikim govornikom, ki ni samo dober govornik, ampak je seveda tudi lep in pameten in luciden.

In ko se je to končalo, se je z enega od stolov v gledališki dvorani dvignil skrivnosti gost, takratni podpredsednik državnega zbora Sašo Peče. In v dvorani, čeprav je bila precej temna, je zasijala njegova z briljantino utrjena frizura in nas za hip oslepila in potem se je Sašo vzpel na oder in stopil za levi mikrofon, ki je bil očitno namenjen samo njemu, in nadaljeval govor tam, kjer ga je končal naš župan. In lahko smo slišali, kako je treba vračati komplimente in kako se komplimenti tudi vračajo in kako neverjetno težko je govoriti za Bogdanom Barovičem, ki je tako lep in pameten in luciden, in kakšen strašen napor je to, a gospod podpredsednik državnega zbora se bo vseeno potrudil in zbranemu občinstvu spregovoril nekaj besed. Čeprav je težko. Zelo težko.

Še vedno sem bil pijan. Mislil sem, da je to, kar se dogaja, posledica pijanosti, in sem pogledal Natašo in Nataša je pogledala mene in postalo je očitno, da to ni bila posledica pijanosti, saj je bila njena percepcija dogajanja podobna moji, čeprav ni bila pijana. A Bogdan Barovič je bil resnično pameten in je imel prav, saj je čas pokazal, da je bil Sašo Peče resnično luciden in preroški, in mi, ki njegove lucidnosti in preroškosti takrat še nismo bili sposobni videti in prepoznati, lahko to storimo danes, če si na spletu ogledamo njegov govor v parlamentu, kjer z izjemno premišljenimi pavzami in dramaturškimi vložki in retoričnimi obrati dobesedno odskandiral »Odo« Janezu Janši.

* * *

Sašo je končal in jaz sem obsedel in čakal, da pridem na vrsto. Bil sem namreč zadnji izmed nagrajencev. Čas, da me pokličejo na oder, se je neizprosno bližal. Bil sem še vedno pijan in na nogah sem imel špičake in bal sem se, da se bom z njimi zataknil za katero od kratkih stopnic in padel nazaj v dvorano. A vse skupaj sem srečno prestal in postal bogatejši za en kip Stojana Batiča in eno plaketo in rože in seveda za gromoglasen in srčen aplavz celotne dvorane, ki me je ganil in raznežil.

Ko sem našel pot do svojega sedeža in se usedel in odložil vse, s čimer so me založili, se je začel kulturni program. Zares se spomnim samo ene točke in verjetno se tudi vsi ostali v dvorani spomnijo te točke in se je bodo spominjali, dokler bodo živi. Napovedane so bile orientalske plesalke. Nastopila je namreč lokalna dekliška sekcija za orientalski ples. Bili smo na praznovanju občinskega praznika v Trbovljah in na tem občinskem prazniku so nastopala dekleta s točko orientalskega plesa. Vsa prizadevanja nadrealistov in avantgardnega gledališča so bila v primerjavi s tem, kar se je namenilo odviti pred našimi očmi, zgolj in samo otroški vrtec.

Na odru se je prikazalo nekaj deklet in v dvorano je pljusknila orientalska glasba in dekleta so se začela premikati in zvijati in otresati s svojimi okončinami in ritkami in joškicami in trebuščki, ki niso bili ravno razkošni trebuhi pravih orientalk, ampak trebuščki suhih Evropejk. Sašo Peče in Bogdan Barovič sta odprla usta in strmela. Občinstvo v dvorani je odprlo usta in strmelo. Vedno so me in še vedno me spravljajo v obup ljudje, ki nimajo občutka za čas in so netočni in zamujajo, predvsem pa ne vedo, kdaj je treba kakšno stvar zaključiti. Kdaj je dovolj. Kdaj se užitek in začudenje spremenita v muko in moro. Orientalski ples se je začel in je trajal pet minut in se zavlekel na deset minut in potem na petnajst minut in na dvajset minut in pomislil sem, da bodo zdaj zdaj s stropa začele padati baklave in leteče preproge in občinstvo ni moglo verjeti, kaj se dogaja, posamezniki so padali v trans, in tudi ko so se že prižgale luči in sta se ples in z njim prireditev po nekem čudežu končala in je trop deklet odvihral za zaveso, so nekateri še kar sedeli prilepljeni na zelene stole in strmeli na oder z odprtimi usti in mislili, da so halucinirali.

Gostija po prireditvi je bila dobra in verjetno je večina ljudi na prireditev prišla ravno zaradi dobre gostije po prireditvi. Bogdan Barovič je hotel, da naredimo kakšno gasilsko sliko in se malo po moško objemamo, in je povabil tudi Saša Pečeta, da se nam pridruži. Bil sem še vedno pijan, saj sem začel šampanjski podlagi počasi dolivati tu in tam kakšen kozarec belega vina, a to mi ni pomagalo, da se ne bi zamislil in ustrašil, kaj bo, če se bova s Sašom po trboveljsko objemala in bodo potem te fotografije objavljene v katerem od rumenih časopisov. Ampak Sašo je bil gospod in se ni hotel udeležiti teh napol barbarskih in provincialnih ritualov in nas je z varne razdalje in z višine podpredsednika državnega zbora samo nemo opazoval. Ko sva se rokovala in ko mi je čestital, je rekel, ali ni malo zgodaj, da pri triinštiridesetih letih dobim naziv častnega občana. Sašo se je ponovno izkazal in po tej njegovi izjavi sem lahko le molčal.

Največja zvezda popodelitvene pojedine je bila moja mama, ki so ji vsi znanci in tudi neznanci hiteli čestitat, kot bi bila nagrajena ona, in ne jaz. Prav privoščil sem ji ta vstop v warholovski svet petnajstminutne slave, ki se je zanjo raztegnil na uro ali dve, na celoten večer. Sam sem se diskretno umaknil v eno od stranskih dvoran, kamor tudi spadam, med natakarje in kuharje in tiste, ki so skrbeli za postrežbo, in se tam precej dolgo pogovarjal s sošolcem, ki ga nisem videl že desetletja.