Vse se je od takrat spremenilo. V šestindvajsetih letih so drug za drugim padli vsi navidezno večni gadafiji, mubaraki in sadami, en papež nam je umrl, drugi nam je pobegnil, Fidel je postal le še stric iz ozadja, Amerika pa po novem pobija črne ljudi na ukaz črnega predsednika. Šestindvajset let, ali točneje, odkar pomnim, se po svetu vsakodnevno dogajajo revolucije, vojne in krize, vse možne gotovosti so se pred mojimi očmi že postavile na glavo in z leti sem se preprosto moral sprijazniti s tem, da vedeževalke, meteorologi, borzni analitiki, George Lucas in vsi mi skupaj lahko o prihodnosti povemo le to, kdo bo prihodnjo sezono sedel na klopi Manchester Uniteda.

Definicija prihodnosti se je pač v mojem dosedanjem življenju glasila: sir Alex Ferguson in kup neznank, in zato njegova upokojitev, ki jo je ta neuničljivi Škot po številnih namigovanjih dokončno potrdil to sredo, zame ni le »The End of an Era«, temveč predvsem konec edine prihodnosti, ki sem jo poznal.

Pravzaprav me je v sredo spreletel občutek, kakor bi me minljivost nič hudega sluteč pokosila nekje na polovici igrišča. Bil je to grob start s hrbta, na igralca brez žoge, vreden vsaj rumenega kartona, in le upam lahko, da jo bom odnesel brez dolgotrajnejših posledic.

Nikoli sicer nisem strastno navijal za Manchester United, morda le takrat, ko so v finalu lige prvakov igrali proti navijaško tako neprivlačnim klubom, kot sta Bayern ali Chelsea. Puberteta me je kljub vsemu premalo lopnila po glavi, da bi me očaral ovratnik Erica Cantonaja, za genialnost Davida Beckhama pa so resda slišali mnogi, celo takšni, ki nogometa sploh ne spremljajo, a sam še nisem srečal človeka, ki bi se o njej prepričal na lastne oči. Če dobro pomislim, mi je še najbolj pod kožo zlezel napadalni duet Andy Cole in Dwight Yorke.

A kljub temu je bil sir Alex Ferguson morda edini nogometni trener, v čigar poteze nisem nikdar podvomil, pa naj bo to nakup Nanija ali podaljšanje pogodbe z njim. Človek z žvečilko v ustih že ve (mimogrede, le še Michaelu Jordanu sem jo odpustil), sem si neštetokrat rekel in kot neizpodbitno dejstvo sprejel, da je Gary Neville primerna dolgoročna rešitev za levi bok resnega nogometnega moštva in da je zaradi nečesa zagotovo bolje, da Wayne Rooney začne tekmo na klopi za rezervne igralce.

Najbolj pa me je pri Fergusonu fasciniralo to, da je v šestindvajsetih sezonah njegovega prestopanja ob zelenici Old Trafforda postalo že skoraj nepomembno, kakšno enajsterico bo poslal na igrišče. Medtem ko so igralci Barcelone brez Messija pogosto le še preigravali sami sebe, Real brez Ronalda pa na trenutke spominjal na Set Vevče v najboljših letih, je pri Fergusonovem Manchestru vse klapalo tudi takrat, ko je »prednost pred Ryanom Giggsom dobil Ashley Young« in je »Michael Carrick mesto v prvi enajsterici prepustil Andersonu«, z leti pa sem začel celo verjeti v to, da navijači Uniteda vse do danes sploh ne bi opazili, da so jim Madridčani speljali Christiana, če jim jezni Fergie takrat tega ne bi tako zelo na glas povedal.

Sir Alex Ferguson je bil namreč vsa ta leta pravzaprav edini nenadomestljivi mož svojega moštva in bo tudi po svoji upokojitvi ostal nenadomestljiv. Za Manchester United in za nogomet. Danes, ko so trenerji dokončno postali zvezde prestopnih rokov in ko svetovne medije prihodnost Joseja Mourihna in Pepa Guardiole zanima bolj kot pa usoda Radamela Falcaa ali Roberta Lewandovskega, se bo vrzel, ki jo bo s svojim odhodom ustvaril Fergie, iz leta v leto vse bolj povečevala, mi pa ga bomo vse bolj pogrešali.

Po devetnajstem maju, ko bo na tekmi proti West Bronwich Albionu Fergie še zadnjič, tisočpetstotič sedel na Unitedovo klop, se ne bo le dokončno pretrgala še zadnja vez med mano in tistim razposajenim svetlolasim šestletnikom, ki je v černobilskem letu '86 verjel, da bo lažje dihal samo zato, ker je pojedel vrečko bronhijev. S Fergiejem se bo predvsem pretrgala vez s tistimi romantičnimi časi, ko je nogomet še nosil človeški obraz, ko zgodovine nogometa še niso pisali milijoni oligarhov in šejkov, razmerja moči pa določali korporativni oglasi ob robu igrišč.

In bojim se, da se bo počasi upokojila še iluzija nas, nogometnih navijačev, da v nogometnem svetu nekaj šteje tudi tradicija, da lahko zmagujeta tudi izjemno znanje in dolgoletno trdo delo. Ker tam, v Teatru sanj, ne bo več nikoli stal rdečeličnež, ki bi mu bilo ime Alex Ferguson.