»Iz Nove Gorice.«
Zamišljeno je pokimal. Že sem mu hotel razložiti, kje mesto leži, pa me je prekinil. »Bil sem tam. Dve leti.«
»Si bil druže?«
Prikimal je. Družeti smo rekli jugoslovanskim vojakom, ki so stražili mejo ob železniški postaji v Novi Gorici. »Kdaj pa?«
»Leta 1948.«
To je bilo nekaj let pred mojim časom. Zanimalo me je, česa se spomni.
»Eno leto sem stal pod napisom Življenje dam – Trsta ne dam.«
Potem je pojasnil, da ga je napis ves čas begal. »Zdelo se mi je, da življenja ne bi dal, kaj je Trst, pa tudi nisem dobro vedel.«
To naju je povezalo. Ne da bi vedel, kaj dela, je Alija branil mesto, v katerem sem se jaz rodil sedem let kasneje.
»Gledam na televiziji, da gre tudi Slovenija k vragu,« je rekel Alija z veliko bolj sočnim anatomskim izrazom, vzetim iz lingue france Balkana. »Mi smo bili prepričani, da se boste vi rešili. Vedno je bilo tako, da so tukaj nekaj mešetarili, vi pa ste znali pošteno narediti.«
Za hip me je mikalo, da bi mu razložil, kako naša kriza ni ekonomske narave, ampak politične. Slovenci še vedno znajo narediti, uničujoča je ta nesrečna kombinacija politikov in poslovnežev, ki so si narodno gospodarstvo razdelili kot svoje privatno premoženje in spotoma zakantali državo. Med Podnanosom in Novo Gorico so samo še ruševine velikanov. Mafija! Zadržal sem se. To zgodbo sem ravnokar slišal v Bolgariji, pri makedonskem Albancu pa se nisem hotel izmazati z bolgarsko interpretacijo globalne ekonomske krize. Zato sem se raje zatekel v bolj splošne modrosti. »Ja,« sem rekel. »Zdaj je čas, ko gredo stvari k vragu.«
»Jaz sem rojen leta '35,« me je prekinil. »Od leta '35 gredo stvari k vragu.«
Bil je trenutek razsvetljenja. Kar pomnim, so ljudje vedno ponavljali isti stavek: »Tako slabo, kot gre sedaj, ni šlo še nikoli.«
Še čisto na začetku tisočletja me je s tem stavkom pozdravil znanec, ki je ravnokar kupil hišo, pred njo pa je imel parkiran nov terenski avtomobil. Začelo pa se je že mnogo prej. Moj politični spomin seže v začetek sedemdesetih let, ko je v državi ponovno nastopilo obdobje dogmatizma. Moj prvi stik z neuradno politiko je bil, da smo sedaj pa res prišli na dno in se ne poberemo nikoli več. Potem so prepovedali uvoz čokolade. To je bil absolutni konec. V Italijo nismo hodili samo po plošče in knjige, ampak tudi po čokolado in kavo. Za eno celo generacijo je to bil strahovit udarec v samospoštovanje. Cela kultura in subkultura osemdesetih let sta potem temeljili na sistematičnem obupu nad sedanjostjo. Potem je propadel denar, takoj za njim pa še država. In zdaj gresta isto pot nov denar in nova država.
Čas je za radoživost. To mora vzbujati optimizem. Če so stvari tako slabe kot še nikoli, je stanje normalno, samo stanje duha je treba prilagoditi.
Če pogledate fotografije iz petdesetih let, je pogled zbegan. Petdeseta leta so morala biti po pripovedovanju nekaj strašnega. Zakaj so potem na črno-belih fotografijah tako veseli in polni žara? V šestdesetih letih so še na filmu bili super. Štigličev film Tistega lepega dne je eden najbolj prisrčno veselih slovenskih filmov vseh časov. Pa tako hudo kot takrat ni bilo še nikoli. V sedemdesetih so bila krila kratka, država pa polna hipijev. Pa celo drugo svetovno vojno ni bilo tako hudo kot takrat. Na fotografijah Toneta Stojka, ki je slikal demonstracije na Roški konec osemdesetih let, nikoli ni bilo toliko lepih in srečnih ljudi kot takrat. Pa je bilo res vsega konec.
Kako so ljudje sploh preživeli dvajseto stoletje, če je bilo vedno znova tako hudo kot še nikoli?
Zdajšnje obdobje je v nečem posebno. V vseh obdobjih je uradna politika širila optimizem in temeljila na sintetičnem optimizmu vere v napredek. Komaj sem se naučil brati, ko me je na hiši na Krasu fasciniral napis: »Atomska bomba – naš petletni plan.« Sijajen primer propagande izgradnje porušene domovine. Odgovor, ki sem ga slišal, je bil pomirjujoč: »V tej državi ne znajo narediti niti metle, pa bodo delali atomske bombe. Ma, daj.«
Ljudje so se že pod fašizmom naučili, da državni propagandi verjame samo idiot. Varčevalni ukrepi jugoslovanske premierke Milke Planinc na začetku osemdesetih let so bili zgolj predmet političnih šal. Pa so bile v njenem paketu podobne ideje, kot danes tvorijo evropsko ekonomsko politiko. Nikomur ni padlo na pamet, da bi krizo ponotranjil, ali verjel, da jo bodo ukrepi odpravili. Sodobni politiki je uspelo nekaj, kar je bilo eno celo stoletje nemogoče. Ljudje smo začeli verjeti, da je politična govorica resnična, da smo mi v krizi in da nas politika lahko reši. Tega se je treba znebiti.
V naslednjih tednih bomo z vseh barv političnega spektra slišali, da tako hudo kot sedaj ni bilo še nikoli in da moramo stopiti skupaj kot en narod, da se rešimo katastrofe, ki je sicer neizogibna. To je zgolj izhodišče za politične šale. Politika rešuje samo sebe. Na koncu smo tudi Trst dali, življenja pa ne.