Kar bi pomenilo, da bi se morala neto plača vodje največje poslanske skupine Pozitivne Slovenije (PS) Janija Möderndorferja zmanjšati za 1100 evrov (njegova aprilska bruto plača je znašala 5215 evrov), vodje poslancev druge največje parlamentarne stranke SDS Jožeta Tanka še za kakšen evro več (njegova zadnja bruto plača je bila 5310 evrov), vodja najmanjše poslanske skupine NSi Matej Tonin bi se moral odreči 350 evrom neto mesečno (na njegovem aprilskem plačilnem listu je bil kot bruto znesek zapisan 4521 evrov). Jože Tanko in Jani Möderndorfer sicer sodita med tri najbolje plačane poslance, prekaša ju le predsednik državnega zbora Janko Veber, ki je za aprilsko delo prejel 5848 evrov bruto (najnižjo plačo, 3100 evrov bruto, je dobil poslanec PS Peter Vilfan). Vebrovega zneska tudi nihče iz ministrske ekipe ni presegel – premierka Alenka Bratušek je prejela sto evrov bruto manj, kar je neto zneslo 3220 evrov. Če bi hotela uresničiti Štrukljevo zahtevo, bi se ji morala torej plača znižati za več kot tisočaka. Je pa Vebrovo bruto plačo za dvajset evrov presegel njegov nekdanji strankarski šef, sedaj predsednik države Borut Pahor.
Čeprav so bili v preteklosti za Pahorja finančno že boljši časi (pravzaprav tedaj, ko je govoril, da s tremi tisočaki na mesec ne more preživeti). Kot predsednik vlade je na primer junija 2011 zaslužil 6100 evrov bruto. Po uveljavitvi zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) lani poleti, pa razen takratnega predsednika države Danila Türka, ki je imel višji dodatek na delovno dobo (plača v višini 6355 evrov bruto se mu je tedaj znižala za dobrih 250 evrov), nihče od politikov ni več presegel šest tisočakov bruto. Tako se je takratnemu predsedniku parlamenta Gregorju Virantu plača okoli 6 tisočakov bruto mesečno znižala za slabih 240 evrov, tedanjemu premierju Janezu Janši pa s 6238 na 5981 evrov.
Demagogija in populizem
Prvič so si poslanci plače znižali leta 1993, nekaj mesecev po uveljavitvi zakona o poslancih. Ta je predvidel, da se lahko osnovna poslanska plača zniža za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot za 50 odstotkov. Poslanci so se tedaj – v precej zaostrenih gospodarskih razmerah in pod pritiskom javnosti – odločili za 20-odstotno znižanje. Demagoških in populističnih razprav pa ob tem ni manjkalo – prvak SLS Marjan Podobnik je celo razmišljal, da naj bi poslanci prejemali zgolj povprečno plačo v gospodarstvu, vendar pa uradno takšnega predloga ni vložil. Da so nekateri ob takratnem glasovanju držali fige v žepu, kažejo njihove kasnejše izjave in tudi ravnanja. »Čeprav je bilo dogovorjeno za en sam mandat, se to vleče že ves čas,« je nevrnitev poslanske plače na prejšnjo višino ob naslednjem zniževanju plač funkcionarjev leta 2009 obžaloval prvak SNS Zmago Jelinčič; bil je sicer predlagatelj 20-odstotnega poslanskega žrtvovanja pred dvajsetimi leti. In dodal, da to, da bi se »hvalili, kdo je večji revež, državi ne bo prineslo nič dobrega«.
So pa bili poslanci SNS pred štirimi leti edini, ki so glasovali proti 4-odstotnemu padcu osnovne plače 1690 funkcionarjem; najvišjim – predsednikom države, parlamenta in vlade – se je plača takrat znižala za 232 evrov mesečno. V letu dni, kolikor je bil prvotno zamišljen rok tega ukrepa, naj bi v državnem proračunu z njim privarčevali 2,8 milijona evrov. A so obdobje omenjenega 4-odstotnega znižanja še trikrat podaljšali, vse do sredine lanskega leta, ko so z ZUJF določili novo, 8-odstotno znižanje funkcionarskih plač.
Javni uslužbenci znižanj plač v devetdesetih letih niso doživeli. Je pa prišlo že v času zadnje Drnovškove vlade (leta 2002) do nekaterih dogovorov o zamrznitvi njihovih plač, s čimer bi pred vstopom v EU lažje izpolnili maastrichtske kriterije o proračunskem primanjkljaju. Leta 2004 podpisani plačni sporazum je vseboval zavezo, da bodo plačna nesorazmerja odpravljena do leta 2009. In takratna Janševa vlada se je te naloge tudi lotila. Plačna reforma tedanjega ministra za javno upravo Gregorja Viranta je javnim uslužbencem prinesla najbolj cvetoče leto – bruto plače so se leta 2008, torej na pragu velike gospodarske krize, dvignile za več kot 10 odstotkov. Je pa bilo obdobje, ki je sledilo, obdobje pogajanj o varčevalnih ukrepih. Sprejeti interventni ukrepi so po podatkih ministrstva za notranje zadeve in javno upravo v letih 2009 do 2011 prinesli 940 milijonov evrov prihranka, učinki ZUJF pa lani 117 milijonov. Po napovedih naj bi v letošnjem letu pri plačah oziroma stroških dela z istim zakonom prihranili 154 milijonov evrov. A pri tem ne gre pozabiti, da bo morala nova vlada poravnati nekatere grehe svoje predhodnice – sodišče je namreč odločilo, da je bilo varčevanje pri izplačilu regresov zaposlenih v javnem sektorju nezakonito.
Kdor dobi več, več izgubi
Po zadnjem vladnem predlogu ukrepov za zagotovitev javnofinančno vzdržne plačne mase se sicer plače sindikalista Branimirja Štruklja in najbolje plačanih funkcionarjev ne bodo izenačile, a glavni vladni pogajalec, minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant poudarja, da predlog prinaša znižanje razlik med plačnimi razredi. Plače javnim uslužbencem in funkcionarjem v višjih plačnih razredih naj bi se torej znižale za višji odstotek kot tistim v nižjih razredih. Konkretno bi tako najvišji funkcionarji, torej predsedniki države, vlade in parlamenta pa ministri... dobili mesečno za 5 odstotkov (oziroma okoli 300 evrov bruto) manj denarja, medtem ko bi se uslužbencem okoli dvajsetega plačnega razreda (kamor sodi precejšen del zaposlenih s srednjo šolo, policisti začetniki, medicinske sestre, tajnice...) plače znižale za poldrugi odstotek, torej za 15 do 20 evrov.
Znižanje razlik med plačnimi razredi oziroma predvideno večje zmanjšanje plač bolje plačanim uslužbencem in funkcionarjem je nedvomno pomembno sporočilo, da so tudi »pripadniki« višjih plačnih razredov pripravljeni prevzeti breme reševanja težke gospodarske krize, in nedvomno pomembno prispeva k iskanju dogovora glede zategovanja pasu. Kot pravi Virant, bo na podlagi načela, da naj tisti z višjimi plačami prispevajo bistveno več, lažje doseči dogovor s sindikati. »Pa tudi sicer mora v krizi solidarnost postati vrednota z visoko prioriteto.«
Nedvomno pa prinaša uravnilovka tudi škodljive posledice. Za vrhunske strokovnjake že tako ne ravno privlačne službe v javni upravi postajajo še manj zanimive, v poslanskih klopeh bo še manj poznavalcev, ki bi uživali zaupanje ljudi, strokovnjake bo še težje pridobiti v vladne vrste. Tako je na primer Gregor Virant s pedagoškim in svetovalnim delom zaslužil približno dvainpolkrat več kot v politiki (ob sedanji ministrski plači v višini 2760 evrov neto dobi s petinskim delovnim razmerjem na fakulteti sicer še okoli 250 evrov neto na mesec). Pravosodni minister Senko Pličanič poudarja, da je bila višina njegove profesorske plače približno tolikšna kot višina plače ministra, vendar je pred preselitvijo v vladne vrste s svetovanjem zaslužil v povprečju vsaj še eno profesorsko plačo. Jernej Pikalo pa je s pedagoškim delom na FDV sicer zaslužil okoli 400 evrov neto mesečno manj, kot je njegova plača ministra za izobraževanje, znanost in šport. A dodaja, da ima sedaj mnogo več dela, obveznosti in odgovornosti.
