Sodba vesti? 3.

Problem Rožmanove vdanostne izjave fašističnemu okupatorju je zelo zapleten. Nesporno dejstvo je, da je škof Rožman italijansko aneksijo dela Slovenije – Ljubljanske pokrajine – pozdravil.

Prav tako je nesporno, da je ob priključitvi Ljubljanske province Kraljevini Italiji 3. maja 1941 poslal visokemu komisarju Grazioliju vdanostno izjavo (Griesser-Pečar, Rožmanov proces, Ljubljana 1996, str. 52).

Nesporno je tudi, da je Grazioli to izjavo prenaredil in prenaslovil. »Komunistični« zgodovinar Franček Saje je to dejstvo razkril v študiji Belogardizem že pred več kot 60 leti in pospremil z naslednjim komentarjem:

Grazioli je Rožmanovo izjavo Mussoliniju prepesnil v nabrekli italijanski fašistični žargon. S tem je dobila nov stil, v bistvu pa ohranja prvotno vsebino. S to predelavo se je strinjal tudi dr. Rožman, saj ni proti njej nikdar protestiral. Verjetno pa jo je tako kot dr. Natlačen dobil celo na vpogled in jo odobril. Čez tri dni je to škofovsko vdanostno izjavo Mussoliniju objavilo vse italijansko in ljubljansko časopisje, kateremu je italijanski tiskovni urad naročil, da jo mora objaviti na prvi strani čez vse kolone…

(F. Saje, Belogardizem, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951, str. 51)

Gospod Dolinar mi zameri, ker kot predsednik uredniškega odbora Slovenskega zbornika 2007 nisem pojasnil, da v pogojih okupacije Rožman ponaredka ni mogel demantirati: »Kako naj bi to storil v času okupacije, ko je bil celoten tisk pod popolnim nadzorom okupacijske oblasti…«

Kako? Tako, da bi sporočil uredniku Slovenca dr. Ahčinu, da na prvi strani poleg Graziolijevega falsifikata in Natlačnove »Izjave predstavnikov slovenskega ljudstva« objavi tudi njegovo avtentično sporočilo Grazioliju! Pa tega ni storil. Zakaj? Problem sploh ni v neavtentičnosti »prepesnjenega« ponaredka, ampak v žongliranju z dvema dokumentoma: avtentičnim in ponarejenim. Kako naj se to pojasni drugače kot poskus prikrivanja dejstva, da je škof Rožman pozdravil sovražno aneksijo dela slovenske zemlje italijanski kraljevini v direktnem nasprotju z normami mednarodnega prava (haaška konvencija iz leta 1907). Rožman je v svojem »zagovoru« prepesnjeno izjavo označil kot »klečeplazno«:

Besedilo tako vdanostno in klečeplazno, kakor bi ga jaz nikoli in pod nobenimi okolnostmi ne bil naredil.

(Jagodičev prevod, objavljen v: Zbornik svobodne Slovenije, 1956, str. 64, citirano po Griesser-Pečar, Rožmanov proces, str. 54)

V Škofijskem listu 31. julija 1941 pa sam škof uporablja še bolj »vdanostne in klečeplazne« besede v zahvalo za aneksijo Ljubljanske province fašistični Italiji:

Hvaležni smo Bogu, ki je voditelju Velike Italije navdihnil misli velikodušne pravičnosti in uvidevne modrosti, s katero je Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju predlagal ustanovitev Ljubljanske pokrajine.

(Ljubljanski škofijski list, št. 4-6, 31. julija 1941, str. 35-36, citirano v zborniku Med sodbo sodišča in sodbo vesti, Družina, Ljubljana 2009, str. 130 in 174-175)

V pismu Mihi Kreku 3. oktobra 1946 škof piše:

Nas se drži madež sodelovanja in tega madeža nam v sedanjih razmerah nobena reč ne izmije.(NŠAL 332 š. 27/d)

V intervjuju z gospo Ranko Ivelja gospod Dolinar takole pojasnjuje okoliščine v zvezi z izjavo vdanosti pred vojaškim sodiščem IV. jugoslovanske armije: »Škofov tajnik Lenič je nepotvorjeno brzojavko izročil Rožmanovemu zagovorniku Vrtačniku. A ta jo raje skril, ker je ni hotel, smel ali upal uporabiti. Na procesu so zato brali potvorjeno brzojavko.«

Iz dokumentov, objavljenih v zborniku Med sodbo sodišča in sodbo vesti – ki ga je urejal tudi gospod Dolinar – izvemo, da pokojni odvetnik dr. Vrtačnik zaupanega mu originalnega in avtentičnega dokumenta ni »skril«, ampak ga je v obrambi obilno navajal in sodišču predložil kot dokazno listino (Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 310-311).

V pisni obrambi Rožmana (24. avgusta 1946) Vrtačnik pojasnjuje doslej manj znane podrobnosti o Graziolijevem falsifikatu Rožmanove brzojavke:

Besedilo: Cenzuriran tekst v prevodu italijanskem. Točnost gornjega prepisa se potrjuje s pripombo, da je besedilo »Cenzuriran tekst v prevodu italijanskem (od civ. komisarja) z dne 3.5.1941« napisano s pisavo obtoženca Rožmana, dočim je v tipkanem italijanskem prevodu beseda »e collaborazione« dodana s pisavo Graziolija. Kopija škofove originalne izjave, kakor tudi cenzuriranega teksta sta bili vloženi v arhiv škofijskega ordinariata. O tem je škofijski ordinariat obvestil sodišče s posebno vlogo od 23.8. t.l. in tej vlogi tudi potrdil točnost prepisa originalne izjave in cenzurirane izjave, ki se predložita na zahtevo.

(Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 311)

Vojaško sodišče tega dokaznega gradiva ni upoštevalo.

Branilec Vrtačnik se je na razsodbo vojaškega sodišča IV. armije pritožil 30. avgusta 1946 in pritožbo utemeljeval s sklicevanjem na avtentično besedilo Rožmanove vdanostne izjave Mussoliniju (Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 345). Kako po vsem tem gospod Dolinar v intervjuju lahko očita pokojnemu dr. Vrtačniku, da »ni hotel, smel ali upal« uporabiti dokumentacije, ki mu je bila zaupana od strani škofijskega ordinariata? Še več! Gospod Dolinar trdi, da je Vrtačnikova sorodnica dokument »našla v njegovi zapuščini in prodala nadškofiji«. Zakaj je škofija »kupovala« prepis svojega dokumenta, ki je bil shranjen v škofijskem arhivu?

Pa še to! Gospod Dolinar trdi: »Rožman je bil natančen človek in si je vse pridige shranil. Po čudežu so vse ohranjene do danes. V teh pridigah, z izjemo pridige iz leta 1943, v kateri je kritiziral brezbožni komunizem, politike tako rekoč ni. 'Rdeči volkovi' niso omenjeni prav v nobeni.«

V pridigi domobrancem leta 1944 je Rožman govoril:

Vi branite svoj narod pred volkovi in šakali, ki uničujejo življenje in imetje svojim lastnim rojakom, pred »najemniki, ki jim za ovce ni skrb«.(Slovensko domobranstvo, št. 11, 28. decembra 1944, str. 9; Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 253; Marija Čepič Rehar: Pridige in pastirska pisma škofa Rožmana)

Osupnil sem, ko sem prebral, da je zgodovinar gospod Dolinar proglasil gospoda Ostanka za »enega od ustanoviteljev OF«. Gospoda Ostanka nisem poznal in za njegova »dragocena pričevanja« nikdar slišal!

O zadnjem odstavku Dolinarjevega odgovora na moj komentar ne bom pisal, ker ne morem verjeti, da ga je napisal on sam, čeprav ga je podpisal.