Avtobusna proga št. 8, minuli ponedeljek popoldne. Po Celovški se dnevno prepelje do 25.000 potnikov. Najbolj živahno je bilo v sprednjem delu vozila, kjer so sedeli zajetna gospa, njen molčeči soprog in debel človek, ki je, kot se bo izkazalo v naslednjih dneh, redni potnik šišenskih linij, ki na avtobusih išče kontakt s komerkoli. Avtobusna socialna žival. Zajetna gospa debelajsu v kleni stari šišenščini: »Bi morali pa shujšati kak kilogram. Voda! Voda je dobra. Kam pa hodite kupovat kruh?« Bajsi, sicer klasičen primer šišenskega lokalca, ki zna pri petdesetih še vedno živeti od mamine penzije, s čepico s šiltom, v ribiškem brezrokavniku z neštetimi žepi in v kratki majici, s polivinilno vrečko v roki in bržkone vplačanim listkom za športne stave v denarnici, odgovori: »K našim, Slovencem. Evo, tukaj so. Grem dol,« in pobegne.

Očitno je naletel na močnejšo nasprotnico. Kajti praviloma ga vidiš, kako na avtobusu on kaj razlaga. Še najraje kakšni mlajši potnici. Ni izključeno, da se človek ne vozi stalno gor in dol po Celovški. Da mu je vožnja z avtobusom osnova socialnega življenja. Tako kot gospe Počervina, ki si je poleg tega, da si je hodila na pokopališče ogledovat pogrebe, enkrat letno, in to prav za prvomajske praznike, privoščila v enem dnevu prepotovati vse proge LPP.

Zajetna Šiškarica se ni pustila motiti. Preostal ji je samo še mož: »Ojoj, že vem. Ohoho! Kar bučke ti bom naredila. Takšne, ki jih imaš rad. Pa toaste imam. French toast! Oh, poglej, kako je črno nebo. Pa eden je pozabil ključ, poglej,« je drobila kot navita, medtem ko je gospod vajeno prenašal monolog.

Najprej dijakinje, potem študentke

Sedel sem na povratno linijo in v centru prestopil na smer proti Polju in Zalogu. Od Šiške do Kolodvora je bil avtobus razmeroma prazen in tih, tu pa se je napolnil s srednješolci. Zlata perspektivna mladež iz tipskih hiš, zaznam. Ravno z nekega tekmovanja v jezikovnih spretnostih. Glavnega izmed njih na telefon pokliče lepotica. Ali vsaj dekle s kančkom te samozavesti. Pač sodeč po njegovem vprašanju: »In ti zdaj čakaš princa na belem konju, da ti pride zrihtat stvar?« Nekaj po Kliničnem centru nas dvakrat dodobra stresejo ležeči policaji. »Ob treh se vozijo dijakinje, nekaj kasneje pa študentke,« mi poznavalsko razloži razmere na liniji delavec v tiskarni, ki se z njo vozi stalno.

Nazaj grede stopim na starega »harmonikaša«, najstarejši tip avtobusa, ki je še v uporabi. Izjemno hrupen in tresoč primerek. Ločena enota moškega spola na desni manično »piči« neko streljaško igro na telefonu, vendar pa zvoki zadetkov ne preglasijo rohnenja motorja. Na bus stopijo kontrolorji. Izkaže se, da smo vsi regularni. V tednu dni, kolikor sem se intenzivno vozil z LPP, sem sicer opazil samo en primer »švercanja« – neki mali z dizajnerskimi očalci je spretno skočil skozi srednja vrata na šestico. V letu 2012 so kontrolorji LPP kontrolirali plačilo voznine pri 927.579 potnikih in pri 33.032 ugotovili kršitev, kar pomeni 3,56 odstotka ugotovljenih kršitev med vsemi pregledanimi potniki. Podatki o napadih na voznike govorijo, da je od leta 2002 do 2011 61 šoferjev podalo prijavo, da so bili napadeni oziroma nadlegovani, 36 pa jih je zahtevalo odškodninski postopek.

Na Kras

Odločim se za dolgo potovanje s 6B. 6B je nova proga, ki je nastala po Jankovićevi reformi avtobusnih prog, kar se sicer šteje kot ena bolj smiselnih potez ljubljanskega župana. Iz Črnuč prideš za en evro do Notranjih Goric. S kančkom pretiravanja se z njo iz podalpja prepelješ v predkraški svet. Tih in popoldansko pomirjen avtobus. Nosečnica z vprašanji o študiju masira bežnega znanca. Jamra mu še o visokih stroških obnovitve tal v stanovanju. Presežen prizor je mala punkerica, ki izstopi nekje po Brezovici, torej v krajih, kjer že kraljujejo Modrijani. Plakat na postaji pa kosce vabi tudi na 8. državno prvenstvo v ročni košnji. Oblečena je v jaknico Akrapovič. Nesporno priznanje kralju izpušnih cevi iz Ivančne Gorice. Očitno gre res za svetovno firmo. Je pa seveda tudi res, da je poleg Modrijanov in koscev v tistih krajih motociklizem izraziteje na ceni kot kje drugje. Lahko torej, da je njen brat dirkač.

Nazaj grede se posvetim avtobusnim novicam na ekranu. »Na živce mi gredo te novice na ekranih. Eno samo pranje možganov so, tipična informacija se pa glasi, da je skupina nemških znanstvenikov dokazala, da redno uživanje čokolade vpliva na potenco,« na njihov račun pobenti potnik, ki prisede na Viču in opazi, da si jih izpisujem. Niz informacij, ki se nizajo na ekranu, v resnici ponudi nor vtis o svetu: tisti dan je bil rojen Freud, vendar pa je njegov kavč treba obnoviti, ker propada, zaradi novinarjev »in drugih segmentov« bo na tekmah slovenske košarkarske reprezentance na EP samo 4700 mest, M. Jacksonu je spermo za oploditev bojda podaril neki Mark Lester, OZN je vložila predlog o prepovedi ubijalskih robotov v vojnah, s 500 kipci je bila obeležena 130. obletnica rojstva Karla Marxa, Indonezija je zaprosila You Tube, naj umakne posnetek najstnic, ki so plesale enega od priljubljenih plesov, Egipt odpira vrata zahodnjaškim turistom, ki pijejo, ter turistkam v mini krilih, Tom Cruise pa razmišlja o tem, da bi se operativno povečal. Za recept dneva so priporočili ajdove žgance z medom, metinimi listi in limoninim sokom. »Safari je drag,« slišim pripomniti Primorčico na sedežu spredaj.

Če kje v Sloveniji iščete nastavke in elemente multikultija, potem so avtobusi LPP najboljši vir. Na šoferja, ki je vsaj pred leti vztrajal pri ortodoksno islamistični modi, kar pomeni, da je nosil primerno brado in strogo srajco brez kravate, zapeto do zadnjega gumba, v minulih dneh sicer nisem naletel, kar se jezikov tiče, pa ni, da ni. Sploh, ker je navada, da pripadniki etničnih in drugih skupin med seboj razpravljajo po svoje, evidentna. Albanski najstniki tolčejo albanščino, Američanke amerikanščino, Prekmurci prekmurščino... Južnoslovanska ljubljanščina je postala prav staromodno avtohtono izročilo. Napredovala je tudi uporaba angleščine v domačijski govorici. Nekoč je šlo zgolj za »kul« ali »ok«, danes gre za cele stavke ali odstavke. »Ej, he's 24, god damned! Gimme a break!« je eden od mnogih stavkov, ki jih je navrgla navita bjonda naslednji dan opoldne na progi št. 1. Tudi sogovornika se nista šparala. Kot da bi potoval s kakšnim intenzivnim jezikovnim razredom. In zanimivo, v prihodnjih dneh bo na avtobusih LPP začela potekati akcija za spodbujanje pravilne rabe slovenskega jezika pod geslom Pazi na jezik. Do 22. maja bo potekal interaktivni nagradni kviz, ki bi naj mlade spodbudil k razmišljanju o pravilnem izražanju.

Sam s sabo

Torek se je začel navsezgodaj v BTC. Do tja me je pripeljal poln avtobus jutranjih, med svoje rame in ovratnike pogreznjenih ljudi s pogledi, usmerjenimi izključno naprej. Scena, v kateri izpadeš čuden, če več kot enkrat obrneš glavo za več kot 45 stopinj. Prešvicano. Ravno nehal je padati jutranji dež, skozi oblake se je začelo napovedovati sonce in s toplimi žarki prodiralo skozi šipe avtobusa. BTC navsezgodaj, ko po njem šibajo zgolj dostavljalci zelenjave in druga bitja iz ozadja, deluje nedolžno kot zlikana gladina bazena, ki pričakuje prve kopalce. Privoščim si nekaj jutranjega čemenja.

Atmosfera na progi št. 7 kako uro kasneje ni bila bistveno bolj živahna od jutranje v BTC. Kraljica vožnje je bila dama v rdečem plašču z obraznimi potezami bivše tenisačice ali pač stevardese, ki ve, da še vedno zbuja pozornost. Pojem »gužva na avtobusu« je pretiravanje. Avtobusi na večini prog ob najrazličnejših urah dneva vozijo zgolj polovično polni. Da naletiš na gnečo, moraš imeti res smolo. Po uradnih podatkih je zasedenost vozil zunaj prometnih špic 40-odstotna. Tudi potniki na busih ne kažejo znakov nervoze ali stiske s časom. Kot največji incident lahko omenim mladostnico, ki je na liniji za Medvode v sredo popoldan glasno zatulila šoferju: »Pa kaj hočte, da tukaj vsi pocrkamo. Vključte klimo, pizda!« Pri sopotnikih ni sprožila revolucionarnega vala. Na LPP sicer opažajo, da prometne konice niso več tako izrazite, kar pojasnjujejo s socialno-družbenimi spremembami oziroma s tem, da se več potovanj opravi tudi v medkoničnem času. Leta 2011 so izdali 8790 mesečnih vozovnic za brezposelne, leta 2012 pa že 14.060. Ti potniki pa potujejo v času med 9. in 13. uro, saj niso vezani na delovni čas. Sodeč po prodaji mesečnih vozovnic je 60 odstotkov potnikov šolske populacije.

Tipični LPP-potnik je oseba, zatopljena v svoje misli. In avtobus je v emotivnem smislu ena velika past. Če se vam zdi, da je na njem obilo priložnosti za medčloveški stik, je to samo privid. Ne mislite torej, da zanimiva rjavolaska v sončnih očalih in s slušalkami v ušesih (smer Bokalci) gleda v vas. Ne, ona gleda skozi vas. V največjo možno popestritev ji bo, če na kakršen koli način odreagirate ter ji ponudite priložnost, da vam lahko nazaj spusti ignoranco. Je bila pa zabavna starejša nuna. Ročico, s katero se je na držalu na sredini avtobusa slučajno in čisto narahlo dotaknila moje, je umaknila z brzino munga.

»Na živce mi gre gužva,« je nekaj kasneje povedala punca, s katero sva si delila srednji del in sva izstopila skupaj. Omenil sem ji, kako sva se oba, potem ko sva stopila iz avtobusa, spremenila. Oživela. Kot da bi naju kdo odmrznil. Izgubila vsak svoj nezavzetostni gard, v katerem sva potovala. »Kako gužva, če so pa avtobusi bolj ali manj prazni,« jo vprašam. On pa: »Na avtobusu imam občutek, da bi vsak rad vstopil v moj zračni prostor, in to me živcira.«

Svobodo govoru!

Končna postaja Bokalci je mitska končna postaja. Prvič, gre za staro avtobusno linijo. Obenem pa na Bokalcih, tik poleg končnega obračališča stoji tudi najbolj razvpit dom za upokojence. Ustanova, ki je s frazo »končati na Bokalcih« prešla v folklorno izročilo. No, Bokalci so še ena od tistih linij LPP, s katerimi se Ljubljančan lahko za vsega en evro odpravi bodisi na planinarjenje, lov ali piknik. Tudi s psom, zunaj prometne konice in pod pogojem, da je žival na vrvici, ima nagobčnik ter razpolaga z dokazilom o cepljenju proti steklini. Na avtobus je mogoče vzeti tudi zložljivo kolo, za letošnjo sezono pa na LPP na primer v Iški vasi snujejo izposojo koles, s katerimi se bo dalo od postaje zapeljati do bližnjega Iškega vintgarja, enega najbolj priljubljenih pribežališč pred poletnimi vročinami.

Bokalski bus se je nazaj grede za kanček bolj napolnil pri študentskem naselju v Rožni dolini, resnična gneča pa se je naredila po postaji pri Pošti. Smer Bežigrad. Če nimaš iphona, pač gledaš okoli in prisluškuješ dovolj glasnim sopotnikom. In ugibaš, za kaj bi v pogovoru lahko šlo. Pri dveh najstnicah ni bilo dileme. »Te nadaljevanke kar nekaj zakomplicirajo. Kar ustavit se moram, da vem, kje je pa kaj.« Več možnosti za tolmačenje, kaj je posredi, je ponujal telefonski pogovor kadilke cigaret '91 (molele so iz žepa) v Tkanininih oblačilih. »Nakazala bom šele, ko bo mama prepisala!« je bila odločna, čeprav je spet bilo precej očitno, da je šlo za dediščino ali pač odkup lastninskih deležev. Pogovor postavnega modela v trenirki je sprva, ko je omenil »več bi bilo treba delati z žogo«, namigoval, da gre za osebnega trenerja, ko pa je navrgel, da mali ne napreduje s hojo, se je dalo pomisliti, da z bivšo soprogo govori o težavah njunega potomca. Govorjenje po telefonu je bilo na avtobusih LPP nekaj časa z uradno nalepko označeno za neprimerno, ker naj bi vplivalo na elektroniko motorja, obenem pa nasprotovalo potniškemu bontonu, mi pojasnijo v PR-službi javnega podjetja. Sedaj je dovoljeno. Tudi zaradi boljših telefonov. Čeravno tako še težje razumeš like, kot je bil Primorec, ki se je dobesedno drl v telefon: »Ja pridn že! Ja pridn že! Ja pridn že!« Poba očitno ne razume, da se v mikrofon ni treba dreti, pri čemer je olajševalna okoliščina ta, da je šlo za prometal fanta.

Ker so na avtobusu pretežno vsi v svojem gardu, je vsak tak dogodek incident, nemalokrat pa tudi predstava, v kateri izvajalci uživajo. Kak poslušalec tudi ne: »Res ne razumem ženske, ki pred celim avtobusom glasno razlaga tipu na drugi strani, da ima tega dovolj, da ne gresta nikamor, da je psihično uničena, da njun odnos nima prihodnosti, da gresta narazen, da je nevzdržno,« na primer meni gospa Sonja, redna uporabnica šišenske linije. Vsekakor zanimiva pripomba, ki sicer spet navaja na misel, da je avtobus značilen primer bivanja »osamljene množice«. Srž tiste vrste urbanosti, v kateri se kot vrhovna kvaliteta šteje ne-stik in ne-kontakt ter vseenost za to, kaj si kdo drug misli o tebi. In to je neke vrste najboljši sosed. Sosed v avtobusu LPP.