Tu je Barrosov glas zadrhtel, Lagardovi je kanila solzica iz očesa, van Rompuy je nemudoma začel pisati haikuje na temo slovenskih upokojencev. Manuel je nadaljeval.

»Poslanci in ministri ne dovolimo znižanja svojih plač, ker je to navadna demagogija in odpiranje vrat parlamenta in vlade polpismenim zombijem, ki so pripravljeni delati to izjemno odgovorno delo za bednih 2700 evrov. To bi bila degradacija sicer prislovično uspešne in poštene slovenske politike. Univerzitetni profesorji in študenti najostreje zavračamo zniževanje sredstev za visokošolsko izobraževanje, uvajanje šolnin, plačevanje izpitov, omejitev vpisa in pravila, da en izpit lahko študentje delajo samo osemkrat. Poslovneži, bankirji, predsedniki uprav, tajkuni in borzniki z gnusom zavračamo že samo misel, da bi nam z davki obremenili plače, nagrade, sejnine in dobičke. V nasprotnem primeru bomo pobrali šila in kopita, se raztreščili po vsej Evropi, potem pa boste videli, kaj so uspešni poslovneži. Razsuli bomo gospodarstvo EU! Partizani in borci za osamosvojitev nasprotujemo prodaji NLB. Mi smo se borili za slovenske banke, ne pa za tuje kapitalistično-imperialistične. Nezaposleni, prekerni delavci in zaposleni na javnih delih nasprotujemo dvigu zgornje stopnje DDV, ker nam s tem država onemogoča nakup beemvejev, jaht in cenejših letalskih vozovnic. Delavci kovinske, tekstilne, gradbene in elektropanoge se bomo z vsemi sredstvi uprli kriznem davku, dvigu DDV, zamrznitvi najnižjih plač in dvigu upokojitvene starosti. Naj živi proletarska revolucija! Delavci v javni upravi podpiramo vse zgoraj našteto!«

Barrosu in navzočim je spodnja čeljust visela do popka. »Fantastično,« je zajecljal ta glavni komisar. »Olli, takoj pošlji ta program vsem članicam EU, da vidijo, kako se dela.« »Meni je najbolj všeč tista policijska o pendrekih,« je začivkala Ashtonova. Komisar Potočnik ni mogel skriti sreče, da je Slovenec. Rehn pa je mrmral: »Od hudiča je tale Bratuškova, uspelo ji je nemogoče; združila je Slovence!«