Čakalne dobe za obsevanje bolnikov z rakom so segle skoraj do 50 dni. Kako jih boste skrajšali?

V prvih mesecih leta se čakalne dobe vedno podaljšajo, saj nekateri bolniki operacijo, ki bi jo lahko opravili poleti, odložijo na jesen. Obsevanje, ki sledi operaciji, se zato skoncentrira na začetku leta, zatem pa se čakalne dobe skrajšajo. Menim, da se bo to zgodilo tudi letos. Poleg tega so zaposleni med prvomajskimi prazniki začeli reorganizacijo dela, ki bo prav tako krajšala čakalne dobe. Potrebovali pa bomo nekaj časa, da del bolnikov premestimo z enega od dveh najbolj preobremenjenih aparatov na druge, ki jih je treba še umeriti, torej prilagoditi vsakemu posameznemu bolniku. Seveda pa bi ob sedanjih osmih potrebovali še dve novi obsevalni napravi.

V teh dneh ste se sestali z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem. Bo državni proračun prispeval za nove obsevalne naprave?

Obsevalni aparat, ki stane štiri milijone evrov, se po okoli 20.000 obsevanjih iztroši. Sredstva za amortizacijo, ki jih prejmemo od zdravstvene blagajne, ne zadoščajo niti za obnavljanje iztrošenih aparatov, kaj šele, da bi kupili dodatne. Tega se zaveda tudi minister, ki bo v prihodnjih dveh tednih obiskal Onkološki inštitut, da bi se o tem pogovorili. Želi pa si natančnih podatkov o potrebah po novih aparatih. Tudi sam se bo moral za ta sredstva boriti v okviru državnega proračuna.

Že doslej je veliko obsevalnih aparatov kupilo ministrstvo, a nadomeščanje aparatov ni bilo sistematično. Želim si, da pripravimo načrt, na koliko časa bo ministrstvo kupilo aparat ali pa kako nam bodo povečali sredstva za amortizacijo. Če ne bomo problema obsevalnih naprav uredili dolgoročno in sistematično, bo treba vsakih nekaj let bolnike voziti v tujino, kot se je že dogajalo.

Zdravstvena blagajna je nekaterim bolnikom v zadnjih letih že plačala obsevanje v tujini zaradi predlogih čakalnih dob na Onkološkem inštitutu. Se bojite odliva bolnikov, potem ko bodo z letošnjo jesenjo meje zanje padle?

Jasno je, da lahko do tega pride, če ne uredimo problema čakalnih dob. Obsevanje je nujno zdravljenje, ki ga mora zavod za zdravstveno zavarovanje plačati, tudi če se bolnik zdravi v tujini. Če bodo bolniki odhajali drugam, bo to za slovensko zdravstvo pomenilo znaten odliv sredstev.

Je težava res le v pomanjkanju obsevalnih naprav?

Glede na to, da v povprečju te naprave v svetu delajo 8 ur na dan, pri nas pa 12 ali 13 ur na dan, so zelo obremenjene. Težava pa je še v tem, da obsevanje za zdaj izvajamo le na Onkološkem inštitutu. Ko bo začela delovati mariborska onkologija, bo veliko lažje.

Zatika pa se tudi pri kadru. Vprašati se bomo morali, ali res potrebujemo vse, kar danes imamo v slovenskem zdravstvu. Mnogi oddelki splošnih bolnišnic imajo celotno opremo in ekipe, ki so včasih slabo izkoriščene. Tu pa nam tudi ob tem, da naprave delujejo po 12 ur na dan, ljudi primanjkuje, med drugim radioloških inženirjev. Delno so za to sicer krive pravice iz sevanja, na primer pri krajšem delovnem času in dopustih. V Sloveniji te pravice daleč presegajo pravice zaposlenih v drugih evropskih državah, na Onkološkem inštitutu pa imamo sedaj na radioterapiji kar 84 radioloških inženirjev. Zaradi omenjenih pogostih odsotnosti, bolniških in porodniških dopustov nam kljub temu številu radioloških inženirjev celo primanjkuje. Že zaradi Zujfa, ki je dopuste omejil na 50 dni, smo na Onkološkem inštitutu v urah dela pridobili za 6,7 dodatnega zaposlenega. Delo zato lažje organiziramo. Spomnim lahko na primer, da imajo zdravniki na Švedskem ali v ZDA samo 25 dni dopusta.

Čeprav jih sevanje na nekaterih deloviščih danes ne ogroža več, pa zaposleni vseeno vztrajajo pri pravicah, ki so jih zaradi takrat resničnega problema dobili pred desetletji. Gre za moralno-etično vprašanje. Logika, češ da si zaradi plač, ki so nižje kot v drugih državah, človek zasluži daljši dopust, v današnjem času ni spodobna. Nedavni predlogi znotraj Onkološkega inštituta, da bi pravice prilagodili času, so naleteli na hud odpor. Ne glede na to si bom kot direktor prizadeval za zakonske spremembe pri teh pravicah.

Člani sveta Onkološkega inštituta iz vrst zaposlenih vas ob kandidaturi za generalnega direktorja niso podprli. V času, ko je Onkološki inštitut pogosto navzkriž z zdravstveno politiko, so vas zaznali kot izrazito vladnega kandidata.

Kot predsedniku sveta mi ti člani niso ničesar očitali, sprejemam pa, da imajo svoje razloge, zakaj me niso podprli. Verjetno so ocenjevali, da je bilo delo moje predhodnice Ane Žličar dobro in se jim ni zdelo prav, da se vodstvo zamenja. Zanimivo pa je, da so vsi omenjeni člani sveta s področja radioterapije. Ta oddelek, kjer skrbijo za obsevanje, je bil vedno problem z vidika financiranja. Res pa je tudi, da je v primerjavi z nekaterimi drugimi, prav tako pomembnimi oddelki Onkološkega inštituta v medijih dobival več pozornosti.

Tudi v internistični onkologiji, kjer poteka sistemsko zdravljenje, število bolnikov na primer tako narašča, da zdravniki komaj poskrbijo za vse. Sprašujem se, do kdaj bo ta oddelek zdržal v sedanjih razmerah. Državni program raka v tem oziru ni uresničen, kot bi moral biti. V drugih centrih, ki bi morali prevzeti del sistemskega zdravljenja raka, še nimajo dovolj usposobljenih zdravnikov za to delo.

Ali ni k prepočasnemu uvajanju sistemskega zdravljenja v drugih bolnišnicah prispevalo tudi to, da se jim to zdravljenje finančno ni splačalo?

Prav bi bilo, da bi bolnišnice za to dobile dodaten denar. Tudi jaz kot direktor najbrž ne bi z veseljem sprejel nečesa, kar ni plačano in bo moji bolnišnici prinašalo kvečjemu izgubo.

Tudi načrt omejitve števila bolnišnic, kjer lahko raka zdravijo kirurško, se ni uresničil, čeprav bi se lahko kakovost dela s tem izboljšala. Zakaj ni ministrstvo za zdravje, kjer ste se tudi sami ukvarjali z organizacijo zdravstva, tega rešilo že pred leti?

Kirurg je lahko še tako sposoben in ima še tako veliko teoretično znanje, a če ni dnevno soočen z najtežjimi primeri in ne opravi zadostnega števila operacij na leto, ne more delati dovolj dobro. Zagotovo je problem v premajhni odločnosti politike, da se komu tudi kaj omeji, a tudi bolnišnice ne vidijo potrebe po spremembi. Problem torej ni samo političen, ampak tudi strokoven.

Zakaj je pri bolnikih, ki se zdravijo na Onkološkem inštitutu, preživetje v povprečju višje kot pri tistih iz drugih bolnišnic? Ne nazadnje v njih v popoldanskem času delajo tudi nekateri vaši zdravniki.

Da lahko nekoga maksimalno dobro obravnavaš, potrebuješ zelo dobro diagnostiko, izvrsten laboratorij in izvrstnega operaterja. Tudi če v neko manjšo bolnišnico pride izvrsten kirurg z veliko izkušnjami, kakršne lahko dobi na Onkološkem inštitutu, dobro deluje samo en del. Pri različnih tipih rakov o načinu zdravljenja odločajo nianse, zato morajo delovati vsi trije deli.

Močno so preobremenjene tudi ambulante na Onkološkem inštitutu, število bolnikov pa se povečuje tudi na račun programa za zgodnejše odrivanje raka dojk Dora. Ta je še vedno na voljo le ženskam v osrednji Sloveniji. Kdaj bo zaživel v celi državi?

Po moji oceni v petih letih. Tudi v tem primeru manjka strokovnjakov, tako radiologov, ki so usposobljeni za odčitavanje slik v Dori, kot tudi radioloških inženirjev, dodaten problem pa so še nakupi opreme.

V primeru ambulant pa so slabi tudi prostorski pogoji. Če stavbo gradiš desetletje, kot se je gradil Onkološki inštitut, je jasno, da bo zastarela, ko bo končana. Poleg tega očitno slabo predvidevamo potrebe v zdravstvu, na primer naraščanje bolnikov z rakom zaradi staranja prebivalcev. Letno se število onkoloških bolnikov poveča za kar štiri odstotke.

Ogromno nevšečnosti je inštitutu povzročil tudi slabo zgrajen vodovod, zaradi katerega se stalno ubadate z legionelo. Neuradne ocene stroškov sanacije so se medtem iz 2,5 milijona evrov dvignile na 6 milijonov evrov. So po vašem realna pričakovanja, da bi nov vodovod začeli graditi avgusta?

Upam, da so, saj je avgusta tu malo manj bolnikov in bi dela tako manj motila zdravljenje. 2,5 milijona je bila nerealna ocena, brez škode pa je mogoče projekte sanacije dodelati tako, da bo cenejša od omenjenih šestih milijonov evrov. Prvotni projekti so na primer predvidevali nekatere nepotrebne in predrage materiale. Po moji grobi oceni bi lahko sanacija stala med 4 in 5 milijoni evrov, zahteval pa bom, da se načrti popravijo tako, da kasneje ne bo aneksov. Bolje je, da se dela začnejo 14 dni kasneje, kot pa da bi se ponavljale stare navade pri investicijah v zdravstvu.