Nimamo kriterijev, kaj je vredno podpreti

Druga godba je v svoji 29. izdaji spremenila koncept: ne ponuja več posamičnih koncertov, razpotegnjenih čez več dni, temveč zgoščene nastope v slabih dveh dneh. Po zagotovilih direktorja zavoda Druga godba Bogdana Benigarja bo ponudila več glasbe skupaj kot katera koli izdaja festivala doslej. Žal te poteze ekspertna komisija za glasbo pri Mestni občini Ljubljana ni prepoznala kot inovativne in je zavrnila programsko podporo festivalu.

Nekaj let sem premišljeval, kako v urbanem okolju, kot je Ljubljana, ponuditi festival na način pravega festivala in ne kot vrsto koncertnih dogodkov po dnevih. Skratka, kako ustvariti festivalsko ozračje, ki bi povezalo ljudi, da bi na pravi način začutili, kaj sploh hočemo predstaviti. Ponujamo formulo, po kateri si lahko obiskovalci za eno festivalsko vstopnico privoščijo vse dogodke na festivalu.

Takšna ideja naj bi pomenila tudi, da brezplačnih vstopnic ne bi bilo. Za kaj takega bi morali imeti razumevanje tudi pri sponzorjih, koproducentih in partnerjih, pa žal ni tako. Težko rečem, kako se bo na koncu vse skupaj obneslo, kajti predprodaja vstopnic ni bila dobra. Čeprav so v javnosti naklonjeni našemu novemu pristopu, ni tega koraka naprej, da bi dejansko vstopnice kupovali množično. Če smo ponudili eno vstopnico za vse koncerte, pomeni, da moramo prodati toliko več vstopnic. Ne računamo na nekaj tisoč prodanih vstopnic, vsaj nekaj pa jih moramo prodati, kajti trenutno smo brez podpore našega siceršnjega sofinancerja, Mestne občine Ljubljana. Čakamo še na rezultate projektnega razpisa. Največja neumnost teh razpisov je, da so producenti mednarodnih festivalov enako obravnavani kot producenti, ki imajo redni letni program. Da je to v enem košu, kaže na popolno nepoznavanje ustroja organizacije in izvedbe festivalov.

Hmmm. Na programskem razpisu pred tremi leti nas ekspertna komisija ni izbrala, tja smo prišli naknadno po odločitvi takratne ministrice za kulturo. V tem prostoru je velik nesporazum, kaj mednarodni festivali so, kaj pomenijo za neko okolje in na kakšen način naj bi bili financirani, da ne bi bili dejansko povsem odvisni od lastnih prihodkov, ki jih morajo vlagati v svoje produkcije. Gre za nesporazum med funkcionarji, ki so odgovorni za kulturno politiko, ter producenti.

O podpori nekemu festivalu ne odloča en človek, sploh pa ekspertna komisija ni tista, ki določa kulturno politiko, niti se ji ne more pripisovati odgovornosti. Bila naj bi zgolj svetovalno telo. Pričakovati je, da člani komisij odločajo po svojem znanju, vesti, ni pa prav, da se odgovornost za odločitve potem prelaga nanje. Problem je širši. Pri nas nimamo ustreznih kriterijev, na podlagi katerih bi se člani sploh lahko pravilno odločali. Enkrat bi že rad izvedel, ali je Druga godba pomembna za Ljubljano in državo ali ne. Če je pomembna, potem naj jo sofinancirajo tako, da lahko z običajno prodajo vstopnic, ki predstavljajo 30 ali 40 odstotkov festivalskega proračuna, normalno posluje. In če so ekspertne komisije za javne zavode svetovalno telo, naj bodo to tudi za nevladne producente, končne odločitve pa naj sprejmejo strokovni organi financerjev oziroma minister in načelniki za kulturo, odgovorni za izvajanje kulturne politike.

Festival Ljubljana ni moj problem. Gre za javni zavod in ustanovitelj ga je dolžan sofinancirati. Pri nevladnih organizacijah pa ne moreš sofinancirati programov in projektov na način, da nihče ne ve, ali bo tisto leto lahko imel program ali ne. Vsaj nekatere nevladne organizacije bi morali financirati na način, kot se financirajo javni zavodi; zlahka bi pristojni pripravili razpisne kriterije, na podlagi katerih bi status nevladnih zavodov izenačili s statusom, kot ga imajo javni zavodi. Ko se mednarodnemu jazz festivalu v Saalfeldnu izteče triletno sofinanciranje s strani države, mesta in regije, sploh ni pod vprašajem, ali bodo naslednja tri leta spet financirani. Če ne bi bili, bi bil to v Avstriji prvovrstni škandal. Podobno je z Jazz festivalom Ljubljana; ker je del programa javnega zavoda, sploh ni vprašanje, ali bo dobil finančno podporo. Medtem ko je Druga godba, ki sodi v nevladni sektor, vedno znova vprašljiva.

Težko kar koli komentiram, kajti čakamo na odločitev višjega sodišča, ki jo bomo vsekakor spoštovali, če jo bomo sposobni spoštovati. V tem boju za dostopnost javne kulturne infrastrukture se počutim zelo osamljenega, spor pa je nastal zaradi načina, na kakršnega so se zaračunavali dodatni dejanski stroški po ZUJIK. Pri Drugi godbi trdimo, da so se zaračunali na napačen način in da so bili stroški uporabe Križank previsoki, ker v našem primeru ni šlo le za dodatne dejanske stroške, Festival Ljubljana pa trdi drugače.

Zadeva je povsem enaka, kot je bila pred tožbo. Odločiti smo se morali, ali takšne pogoje sprejmemo ali pa ponovno izpeljemo festival brez Križank, kjer je Druga godba sicer zaživela. Sprejeli smo pogoje, s katerimi se sicer ne strinjamo in smo razloge že povedali na sodišču. Vse je odvisno od odločitve višjega sodišča.

Če ne bi bil zaposlen v Cankarjevem domu takrat, ko je imela Druga godba večje finančne probleme, tega festivala zagotovo ne bi bilo več. To mi je omogočilo, da mi je uspelo festival držati nad vodo, saj sem delo direktorja zavoda Druga godba opravljal brez finančnega nadomestila. Večkrat smo nujno potrebovali tudi predfinanciranje in brez pomoči Cankarjevega doma se ne bi izšlo. Treba pa je tudi povedati, da zavod Druga godba ni zadolžen in da je vedno posloval likvidno. Odprta je le tožba Festivala Ljubljana.

Žal se moja želja, da bi se lahko zaposlil kot direktor zavoda Druga godba ni uresničila. Pa bi se glede na reference Druge godbe morala. Ne nazadnje sem bil v Cankarjev dom pred 14 leti povabljen ravno zaradi uspešnega vodenja Druge godbe. Zdelo bi se mi absurdno, da bi nadaljeval delo v javnem sektorju, če ne bi mogel več voditi Druge godbe. Deloma je tudi zaradi nje današnji glasbeni program Cankarjevega doma takšen, kot je.