Njegovo interpretacijo sevdaha in sevdalinki lastno strukturo občutenja odlikujejo razmislek, avtonomna osebna drža, moderna senzibilnost – in ne iskanje neke izgubljene avtentičnosti, kaj šele njeno nasilno pripenjanje na nacionalno identiteto, kar je pogosto primer s tradicionalnimi oblikami. Zato je njegova intelektualna in glasbeniška figura zelo dragocena tudi za naš prostor, ki mu je sevdalinka hkrati blizu in skrivnostno daleč. Sevdalinka v njegovi interpretaciji, v na novo izumljeni tradiciji, je skrbno izbrana in podana z različnimi pomenskimi odtenki. Nikoli ni pretirano razčustvovana, v njegovi izvedbi ne zveni poceni. Imamović rad poudarja, da je bilo zanj najpomembneje, da iz nje naredi nekaj drugačnega. Zato je iskal drugačen intrepretativni okvir, saj je ta glasba z melosom rada zašla v »narodnjake« in je postala nekakšna glasba za svadbe. Dejstvo, da so jo – pesem o radostih in tegobah ljubezni – posvojili tudi mladi izobraženci, je zgovorno. Ni ravno množična godba, je pa zaradi njih dobila sodoben naklon, tudi pridih kljubovanja, subjektivne drže, ki se upira enostranskosti, ukoreninjeni standardizaciji, enemu samemu kanonu, eni sami dominantni interpretaciji zaljubljanja. V sevdalinki ni ene same zveličavne formule zaljubljanja in bolečine – tako kot v vseh močnih popularnih pesmih. Imamovićev nabor iz zakladnice avtorskih (radi pozabljamo, da gre za avtorske pesmi) in tradicionalnih sevdalink je tu izrecen.
Ko je pred slabima dvema letoma najavil, da je okrog sebe zbral manjši komorni ansambel za nastopanje – takht po perzijsko – je bilo to kar majhno presenečenje. Zdelo se je, da je že tako izmojstril svoj solistični bardski nastop za intimne priložnosti, da ne bo druge, kakor da se vanj poglablja. Skupina pomeni drugačno, bolj togo organizacijo pesmi in izvajanja, kar je v marsičem pokazal njegov prvi trio, s katerim je pred leti prodrl. Kako v skupini ujeti improvizacijski moment, instrumentalne taksime, nepredvidljivost, to je star problem. Toda Sarajevčan je medtem izjemno izmojstril svojo inštrumentalno in improvizacijsko veščino, poglobljeni študij velikih arabskih in turških lutnjarjev, jazza in dediščine osamljenih mojstrov saza v Bosni in Hercegovini je pustil sledove. Sevdah Takht je trio, v njem muzicirata še beograjski električni basist Ivan Mihajlović in zagrebški tolkalec Nenad Kovačević. Albumu, ki je nastajal lani, se še pozna studijska togost, tipanje in razmišljanje, kako razširiti in uokviriti pesem, da ne bi izgubila teže besed ali pa se ulovila v slast prekomernega uživanja v inštrumentalni skupinski igri. Zato včasih zveni hermetično, premalo pogumno, toda zasnova in rešitve, ki jih ponuja, napovedujejo, da se skupina zna sprostiti, glasbeniško je močna, imenitne pesmi ne izgubljajo draži. Sevdah Takht kar kliče k preverbi v živo. Priložnost je s petka na soboto na letošnji Drugi godbi. Kraj se zdi pravšnji: Menza pri Koritu na Metelkovi.