Ko začne reprezentanca izgubljati na tekmah, ki bi jih praviloma morala dobiti, iz zakulisja izbruhne nekaj podrobnosti. Ko duh začne nenadzorovano uhajati iz steklenice, je to začetek konca. Gre za tradicionalno slovensko zgodbo, ki jih je bilo v našem športu na stotine. Najbolj odmevna se je zgodila v Južni Koreji 2002, ko sta se sprla selektor Katanec in golgeter Zahović, afere pa od tedaj niso nič nenavadnega niti v hokejskih vodah. V Helsinkih 2003, ko je Slovenija drugič nastopila med elito, si je izbrana vrsta v prvi vrsti privoščila rezultatsko blamažo, vročica v slačilnici pa je prestopila vse meje dobrega okusa. Hokejisti so po ulicah finske prestolnice hodili vsak svojo pot in se komaj pogledali, iz tribune so vpili in žalili selektorja Matjaža Seklja, Jeseničani so zaradi poraza v finalu državnega prvenstva prezirali Ljubljančane, za katere je tedaj igral dopingirani Davor Durakovič...

Tovrstnih ekscesov v Stockholmu resda ni, se pa nad reprezentanco dnevno zgrinjajo temni oblaki, ki motijo vzdušje in delovno vnemo. Hujši spodrsljaj si je privoščilo vodstvo hokejske zveze, ker je posadko nastanilo v neuglednem hotelu, ki so se ga večje reprezentance izognile v velikem loku, ko so izvedele za povprečne pogoje bivanja. Še huje je bilo na pripravah v Mariboru, ko so bili igralci nastanjeni skorajda v študentskem domu. Zveza je zelo šibka na področju logistike, zato se ji je pred potjo v Vojens februarja pripetil zdrs, ko je za hokejske potrebe naročila občutno premajhno letalo. Slovenija je v Stockholmu tudi edina od šestnajstih držav brez resnega vodje reprezentance, saj so Boruta Jakiča izrinili, njegovo mesto pa provizorično zaseda kar generalni sekretar Dejan Kontrec, ki pa do nedavnega ni bil seznanjen niti s pravilnikom tekmovanja IIHF. Vodstvu se je na prosti ponedeljek povrhu izjalovila pogostitev igralcev v eni od grških restavracij v mestu, ko je bilo zaradi predolgega čakanja na obed ogromno slabe volje. Tovrstni porazi, kot jih risi doživljajo na Švedskem, so le posledica slabe organizacije in kaplja čez rob.

Je že tako, da v športu ni nič slučajnega. Če igraš pošteno, se ti dobro vrača, zato je na mestu vprašanje, ali je v reprezentanci vse pravično. Odgovor: ne ravno. Selektor Matjaž Kopitar je toliko časa v igro rinil mlajšega sina Gašperja, da je prekipelo igralcem. V vključene mikrofone nihče nič ne reče, se pa neuradno slišijo pritožbe na račun taktike. O tem, zakaj je Gašper Kopitar član reprezentance, ko pa vsakič bolj dokazuje, da nima kakovosti za takšno raven, se sprašujejo tudi slovenski hokejski strokovnjaki, ki v Stockholmu pobliže spremljajo dogajanje. Odgovorov ne najdejo, je pa selektor s potezo, ko je sina naposled posadil na klop, posredno priznal zmoto. A škoda je že narejena, po toči zvoniti pa je zdaj prepozno.