Jesenice. Kakovostna zdravstvena nega gre z roko v roki s pravim odnosom do bolnika, svojcev in ozaveščanjem vseh o zdravem načinu življenja. Zato so v avli jeseniške bolnišnice sodelovala mnoga društva, ki skušajo ljudem pomagati ob njihovi bolezni ali pa delujejo preventivno. Merjenje sladkorja v krvi ali venskega pretoka je bilo dobrodošlo za obiskovalce in Ozrenka Nikolić Vranić je z velikim zanimanjem poslušala napotke Alise Karagić, kako pravilno poteka umetno dihanje oziroma oživljanje. »Prišla sem iz radovednosti, zdaj se bom še česa naučila,« nam je zatrdila.

Medicinske sestre in tehniki, babice, fizioterapevtke, radiološki inženirji in številni drugi, ki tvorijo mozaik bolnišnice, so včeraj z velikim veseljem vsakomur pomagali s podatki in napotki. V jeseniški bolnišnici bi potrebovali še 40 sester, če bi želeli delati optimalno. Letos se bo upokojilo devet sester.

»Daj v tretjo prestavo«

Med njimi je tudi Azra Bešlagić, ki šteje dneve do upokojitve po 38 letih dela v jeseniški bolnišnici. »Imam tri otroke in ko so bili majhni, je bilo včasih res težko priti z nočne in skrbeti zanje, mož je bil v službi. Toda danes lahko rečem, da se je vloga našega poklica spreminjala, pri novih kolegicah pa pogrešam predvsem praktično znanje. Tega je ob šolanju premalo. Včasih pride kakšna in ji kar rečem, da naj vendarle prestavi v tretjo prestavo, da bo delo opravljeno,« je dejala Azra. Zatrdila pa je, da se med seboj dobro razumejo. Z dodatki, delom v turnusu in vsem drugim na mesec zaslužijo okoli 800 evrov. Skrbne roke, spodbudni nasmehi, občutek za sočloveka pa so stvari, ki niso nikdar plačane. »Včasih smo zaslužile več, bilo pa je precej manj papirjev, ki so danes nujnost in ta del zavzema prevelik obseg v našem delu, ki je usmerjeno k bolniku,« je zatrdila Jeseničanka.

»Mene noben drug poklic ni tako privlačil kot ta,« je dejal Matic Ržen, ki kot mlad diplomirani zdravstvenik dela z bolniki s kronično ledvično odpovedjo. »Saj bi lahko rekel, da so plače prenizke, a zelo dobro se razumemo, možnosti za napredovanje so, rad imam to delo z ljudmi, občutek, da jim lahko pomagam,« je povedal eden mlajših v kolektivu, kjer je med sestrami in tehniki povprečna starost 38 let.

Gimnazijka s srcem

Sabina Kovačević je dijakinja jeseniške Gimnazije. Sodi med tiste, ki pomoč sočloveku razumejo kot dejanje, ne le besede. »Sem prostovoljka. To pomeni, da delam z bolniki, se z njimi pogovarjam in obenem pomagam sestram pri delih in opravilih, kjer ni potrebna posebna strokovna usposobljenost. Za to sem se odločila sama, nekako sem prepričana, da je ljudem treba pomagati in da za to lahko namenim čas in energijo.«

Včeraj so na Jesenicah odprli bolnišnico zato, da bi ljudje dojeli, kako živ organizem je taka ustanova. Usode tistih, ki pomagajo, in tistih, ki pomoč potrebujejo, se prepletajo vsak dan. 12. maj je svetovni dan medicinskih sester, ki jih pri nas stalno primanjkuje, zato se človek res lahko vpraša, zakaj njihove zlate roke in nasmehe upanja tako malo cenimo.