Na razstavi Rožnati dim bo na ogled 26 slik, med katerimi so bile nekatere že razstavljene v Kopru in Mariboru, nekatere pa so nove. Izbira lokacije je z ozirom na avtorjevo prepoznavnost prejkone nenavadna, saj ima Ljubljana zdaj vendarle tudi muzej sodobne umetnosti. »Na to ne bom odgovoril,« pravi Marko Jakše in se smeji. Doda, da je z razstavnimi prostori v Ljubljani težava ta, da se je treba za razstavo prijaviti leto dni vnaprej, on pa je v tem »zelo slab«, še vedno zelo kampanjski. Ko se dela naberejo, pa je treba najti prostor. Tokrat se je navdušil nad Železniškim muzejem, kjer pa ni mogoče umakniti lokomotiv, zato bi moral imeti zelo izdelan koncept za združitev slik in lokomotiv. Razstava bo torej na Gospodarskem razstavišču, žal ne v veliki, predragi Marmorni dvorani, ampak v manjši Galeriji, kar ga nekoliko frustrira, ker razstavlja velike formate. »Pri taki sliki rabiš vsaj štiri metre, da stopiš stran in potem spet bližje, da se kot črv zavrtaš vanjo.« Ta dela nekako kličejo tudi po Moderni galeriji, »ki pa jo očitno zanimajo druge reči, a tudi jaz imam do nje, tako kot drugi, veliko predsodkov, tako da je ne krivim«. Bolje mu gre zunaj prestolnice, že junija bo imel na Ptuju razstavo novih del, ki mu jo je uredil »mecen in deloma menedžer«, Peter Tomaž Dobrila.
Nevidna opna
Je težko biti vseživljenjski obstranec? »Na neki način gre skupaj, če rabiš mir, če veliko delaš, je tak umik skoraj nujen. Menedžer pa – to bi bilo super, a zdaj smo že tako daleč, da sem tudi željo že pokopal.« S tokratno »razstavo brez koncepta« je hotel tudi v Ljubljani pokazati slike, ki so bile na ogled v Kopru in Mariboru. Med temi in novimi ni preloma, »saj tako in tako ves čas zasleduješ eno stvar, čeprav se mogoče zdi, da pršiš ali jih zasleduješ več«.
Ali obstaja razlika med deli, ki nastajajo doma, in onimi na rezidencah v tujini? »Tukaj je najtežje slikat, v tem slovenskem ruralnem okolju, ne zaradi zunanjih dejavnikov, ker bi te nekdo oviral ali zaradi vonja po gnoju, ampak zaradi nečesa znotraj, neka opna je, ki jo je težko prebiti. Na potovanju pa se lahko, če si prevoden, zgodijo super stvari, tudi boleče.«
V avstralskem ciklusu More freshest meat se je morda prvič neposredno dotaknil tudi socialne problematike, in sicer aboridžinske. Je treba mizeriji kdaj čisto od blizu pogledati v oči? »Včasih vsekakor. A tudi pri sosedu lahko zelo dobro vidiš, kaj se dogaja; ta avstralski beli sosed je bil zelo očiten, v enem mahu se mi je prikazal zgodovinski prerez v času in prostoru. Bile so zares boleče teme, a iz mene so letele z lahkoto, nekakšna diareja, a prijetna; ni bila griža, četudi je bilo precej krvavo.«
Fantazija je imela seveda še vedno svoj delež. »Če ne, bi bilo zame dolgočasno. Tako pa je šlo noro gladko, to je radost, naslikal sem po par slik na dan, tega doma ne bi mogel ne ponoviti in ne nadaljevati. Doma ne moreš več uporabiti tistih izkušenj, ker so domači kodi tako močni, da povozijo zunanje izkušnje.«
Manjšanje figure
Na razstavi Rožnati dim se ob nekaterih slikah zdi, da je v ospredju poudarjena arhitekturnost prostora: »Dejansko imam notranjo potrebo po tem, da figuro zmanjšam, da bi prostor bolj dihal, da bi bila svetloba bolj dominantna… Vsebina preko figure in njenih psihičnih stanj me ne zanima več toliko kot prej, dostikrat sem s figuro preveč zaprl sliko. Zdaj spet malo bolj abstrahiram stvari. Arhitektura me je vedno zanimala, je en del pahljače, na nasprotnem koncu so ekspresivni trenutki. Zdaj mi je do tega, da lažje potuješ v prostoru, ne da bi te kaj oviralo pri pogledu v prostor oziroma njegovo iluzijo.«
Je čas za retrospektivo? »Vedno manj razmišljam o tem, o katalogih, monografiji, ki si jo verjetno želi vsak slikar, četudi bi bilo mogoče zanimivo, takšna retrospektiva.« So mu retrospektive vrhunec ali hommage ob zatonu, tako kot nagrade? Bo kdaj dobil Prešernovo, malo, za katero je pri 54 letih prestar, ali veliko, za katero je premlad? »Upam, da sem za obe prestar! Mislim, da vsi dobro vedo, da bi jo odklonil, zato mi je niti ne ponudijo. In to je lepo.«
Sledi slikam, ki jih prodaja? »Včasih mi ni bilo vseeno, kaj se dogaja z njimi, zdaj mi ni več toliko mar. Prej sem znal tudi kakšno svojo sliko kupit…« Je bila zasebni fetiš ali ni imela ustreznega mesta v svetu? »To drugo, ni bilo prav, kar se je z njo dogajalo, in ko sem jo zagledal pri prodajalcu, je stala deset tisoč, sam pa sem uspel zbiti ceno na pet, kar je pošteno, in tako je zdaj tu pri meni, zavita v mehurčke.« Je prodajalec vedel, da je avtor? Ne, rekel mu je, da jo kupuje za nekega strica. Če bi imel denar, bi neko drugo kupil še enkrat, dvakrat, trikrat, a ni možno.
Kaj se dogaja med figurativnimi deli slike? »Včasih pripeljejo do nekih absurdov, ali jih ne povežeš med seboj ali pa preveč, ker je znotraj slike toliko silnic. Mene ne zanima kaj, pa zakaj, ampak da nategneš svoj lastni 'mind' in na koncu ugotoviš, da to ni stvar slike; stvar slike je ugodje, ki ga ob sliki začutiš – ali pa ne. To nima nič z racionalnim, diskurzivnim načinom mišljenja, ki vsaj v umetnosti ogromno pobije. Motivi, liki pridejo sami, ali postopoma ali pa takoj vdrejo, in jaz naredim, kar lahko, ne sprašujem se, zakaj ima zajec zapestnico iz granatk. Včasih se morda preveč cenzuriram, konec koncev imam akademijo, in ta me je malo tudi pohabila. A sem si strašno želel na akademijo, slikanje po modelu me je dobesedno obsedlo, čutil sem, da me bo risba formirala. To potrebo risanja po modelu imam še zdaj, to stvar je treba znova in znova oživljati, se vračati k tako imenovani zunanji realnosti. Ker to malo zanemarjam, padem v lastne štose, ki postanejo kot kakšen oklep. Ta manierizem je treba razbiti, pri tem je treba biti zavesten.«
Slikar in njegov bralec
Kateri slikar ga navdušuje? »Nedavno me je Tiepolo v Vili Manin noro navdušil, ko sem prišel domov, sem moral takoj napasti eno velikansko plahto!« Dolga leta je slikal ob glasbi, predvsem ob elektronski, pa rocku, dobrem popu, potem je dobil svojega bralca: »Bereva v glavnem romane, zadnji je bil bolj ubogi Pirandellov Rajnki Matija Paskal. Niti moj bralec ni užival, jaz pa tudi ne; ni ravno Tnalo Čingiza Ajtamatova, ki me je navdušilo. Sicer pa romanopisce delim na pesnike, kakršen je na primer Coetzee, ki te s svojo poezijo zadenejo v pleksus, in na one, ki se bolj posvečajo diskurzivnemu. Meni so bolj všeč prvi, zato imam tako rad Ruse 19. stoletja, Oblomov Ivana Gončarova je zame eden najboljših romanov vseh časov.«
Je mogoče slikati in poslušati roman? »To je tudi mene presenetilo! Mislil sem, da je možno slikati ob glasbi, če ne poslušaš besedila, ne pa ob poslušanju branja, ki je bolj strukturirano in zahteva drugačno vrsto pozornosti, večji del možganov. A to ne drži, očitno ne slikam s tem delom možganov, in tudi če gre za skrajno zahteven tekst, sem pri stvari in zraven mirno slikam. Te dve stvari se ne dotikata, definitivno ne. To odkritje je bilo zame fascinantno.«
Toda ali se naslednji dan še spomni, kaj je poslušal? »Absolutno! Včasih pogledam kakšno svojo sliko in si rečem: O, tukaj sva pa brala ta in ta roman!« Roman se mu je vpisal v sliko? »Ja, spomni me na neko poglavje, neko misel, odstavek romana. Neki prijatelj mi je rekel, da se to, da sem glasbo pred sedmimi leti zamenjal za literaturo, že kar pozna na slikah. Mogoče je vzdušje bolj resno, ni več toliko sarkazma, mogoče manj humorja…« Ne, to ne drži, tisto osamljeno straniščece je nadvse humorno: »Res je, če ni humorja, je brez zveze slikati ali početi kar koli drugega.«
