Ta sprememba se je zgodila komaj kakšno leto dni za tem, ko je Slovenija vpeljala sistem cestnoprometnih predpisov, ki so po dostopnih statističnih podatkih navkljub splošni nepopularnosti vendarle dali dobre rezultate. Pravcata reforma področja prometne zakonodaje se je pripravljala celovito in premišljeno, država je prisluhnila nevladnim organizacijam, ki so aktivno sodelovale pri pripravi temeljev nove prometne zakonodaje, posledično je ta vključevala nekaj revolucionarnih novosti, kot so zaseg vozil večkratnim in najhujšim kršiteljem, podobno stroga obravnava voznikov, ki nimajo vozniškega dovoljenja, brezkompromisne prisilne nočitve v policijskih prostorih za tiste, ki so pregloboko pogledali v kozarec in se kljub temu podali na cesto, ter podobno. Visoke globe so sicer vzbujale pomisleke, a vendarle končale v zakonih. In vsaj na začetku so spremembe očitno vsakemu izmed nas prinesle tudi večjo varnost na cestah, saj je število prometnih nesreč z najhujšimi posledicami konstantno upadalo.

Zdaj pa poglejmo sporočilno vrednost noveliranja zakonodaje, ki jo je sprejela Janševa vlada. Slovenci smo mahnjeni na popuste. Če se je do česar koli mogoče dokopati ceneje, bomo to tudi izkoristili in izdelek kupili, pa čeprav ga morda niti ne potrebujemo. Podobno miselnost je bilo marsikje zaslediti po začetku veljavnosti blažje zakonodaje – ker so prekrški odtlej cenejši, si jih lahko privoščimo. Statistika temu v dobršni meri pritrjuje. Po uveljavitvi nižjih kazni in manj strogih pogojev za zaseg vozil je spet poskočil delež pijanih povzročiteljev prometnih nesreč, podobno se je zgodilo s številom nezgod, ki so posledica prehitre vožnje. Da o opaznem porastu smrtnih žrtev prometnih nesreč niti ne govorimo.

Kot vse kaže, smo torej – kako običajno za Slovenijo – po koraku naprej zelo kmalu stopili dva nazaj. Čeprav donedavna zakonodaja še zdaleč ni bila idealna, je vseeno nakazovala premik v pravo smer. In če bi še vedno veljala, bi morda, čeprav je špekulirati zelo nehvaležno, preprečila katero od tragedij, ki so se v zadnjem času zgodile na slovenskih cestah.

Slovenija je še pred nekaj leti slovela kot ena najbolj prometno nevarnih evropskih držav. Ta trend se je polagoma začel izboljševati, zdaj pa spet nazaduje. Velik del krivde lahko pripišemo politiki, ki zakonodajo spreminja na horuk, kar onemogoča resno analizo njenih vplivov na varnost in iskanje prostora za izboljšanje stanja. Če pa hkrati novela zakona prinese njegovim kršiteljem protektorat in policiji še dodatno zategne vezi za ustrezno kaznovanje prekrškarjev in njihovo izločanje iz prometa, je jasno, da bomo mrtve na cestah intenzivno preštevali še naprej.

Sedanjo in tudi vse prihodnje slovenske vlade zato čaka na tem področju še ogromno dela. Upajmo le, da bodo našli čas, voljo in predvsem pot tudi za reševanje teh povsem življenjskih problemov.