Glasba je kot poteza na platnu

Milić, ki je pred dvema letoma na Akademiji za glasbo v Ljubljani pridobil naziv docenta za klavirsko igro, je tam najprej študiral pri prof. Janezu Lovšetu, pozneje v Berlinu pa se je mojstril pri prof. Klausu Hellwigu in drugih klavirskih zanesenjakih. Kot študent je zmagal na mednarodnem klavirskem tekmovanju Nikolaja Rubinsteina v Parizu, v Ljubljani so mu podelili študentsko Prešernovo nagrado. Izbrusil se je kot koncertni pianist, ki ga krasi poglobljena in sveža interpretacija.

Ni bil samo profesor klavirja, ampak najprej profesor glasbe in umetnosti. Četudi sva šla samo na nedeljsko kosilo, sva se ustavila še v Adergasu, da mi je predstavil Kremser-Schmidtove slike v tamkajšnji cerkvici. Za študente je organiziral umetnostnozgodovinske ekskurzije, trikrat smo šli v Benetke, v Avstriji smo obiskali knjižnico in samostan v Admontu, obiskali smo Dunaj, Prago, Dresden, kjer je doma manufaktura Meißen. To je bil zanj tempelj, saj je bil vnet zbiralec keramičnih in porcelanastih skodelic. Za kakšne je to kič, z očesom za malenkosti pa vidiš vso umetelnost ročnih filigranskih poslikav.

Načeloma je bil natančen tudi kot profesor. Predvsem je iskal v vsakem delu celostno podobo. Rad je imel lepoto v vseh oblikah, skratka izraznost in estetiko, ki je gonilo vsakega umetnika. Z vsem tem me je bolj pritegnil k klavirju kot s samim klavirjem. Samouresničenje skozi glasbo je še vedno tudi moj motiv. Materijo obvladaš, ko neko skladbo znaš odigrati, a to ni cilj; vedeti moraš, kaj boš z njo sporočil. Zelo pomembno je razmišljati, zakaj sploh igraš, zakaj greš na oder. Samo zato, da pokažeš, da ti neka skladba gre, ali da zasleduješ neki umetniški potencial?

Odrske prezence se vsekakor ne da definirati: ali je ali je ni, veš tako dobro, kot veš, ali si zaljubljen ali ne. Glasbenik te pritegne ali te ne, in ni nujno, da te isti glasbenik vedno pritegne. Načeloma pa velja, da je karizma vsekakor povezana tako z umetniškim potencialom kot s celotno umetnikovo osebnostjo. S tem vprašanjem se niti ne ukvarjam, imam precej decenten nastop. Prepričan sem, da je tisto, kar poslušalca pritegne, v sami glasbi, zvoku. Dostikrat so kolegi dobronamerno pripomnili, da bi lahko vizualno pokazal več. Morda strast, ja, toda ta mora priti iz človeka. Gestikulacije pianistov na odru so lahko različne, tudi z baletnimi vložki, in večkrat pomenijo, da le oni sami uživajo v tej glasbi, niso pa je dejansko uspeli prenesti do poslušalcev. Moti me, če vidiš veliko, slišiš pa malo.

Glasbenik mora igrati s popolnim prepričanjem – najprej v to, kar sam počne. Ob tem se mora znati sprostiti ter kot umetnik najti stik z inštrumentom in glasbo. Če se to zgodi, začnejo ljudje poslušati. Sam to zaznam, in sicer po tišini. Takrat vem, da vsi napeto poslušajo. Ta tišina me inspirira.

Tišina je potrebna, da misli zorijo, nudi nam sposobnost refleksije. V tišini se rojevajo misli in glasba – kot poteza na platnu. V življenju, kjer smo izpostavljeni različnim zvokom, je zelo pomembna. Veliko časa preživim v tišini, z zamaški v ušesih grem spat, nečisti zvoki me motijo. Inspiracija lahko pride tudi iz naravnega sveta, a še vedno se potem interpretacija teh zvokov zgodi v glavi. Razmišljanje je poslušanje v glavi, je iskanje idealnega zvoka.

Najbrž je bil zelo introvertiran človek, opere pa morda ni napisal zato, ker sam ni pel. Tudi sam poslušam marsikaj, kar me navdihuje. Mislim pa, da je bil klavir specifično njegov medij, rojen je bil zanj. Ker je klavir eno redkih glasbil, na katerem lahko simuliraš celoten orkester, pa tudi kantileno, se pravi pevsko melodijo, čeprav je tolkalo, je Chopin vse to, kar mu je bilo všeč, kot umetnik vseeno lahko izrazil. Napisal je nekaj samospevov, res pa se temu ni ravno posvečal.

Liszt si je upal malce več, napisal je tudi več simfoničnih del, orkestrsko pisanje je obvladal. Sicer pa je uveljavil status pianista interpreta, torej koncertnega pianista, do takrat so namreč skladatelji sami igrali svoje skladbe. Pravzaprav je najbolj naraven korak od pianista h komponistu klavirske glasbe, čeprav je Liszt, kot že rečeno, napisal še marsikaj drugega. S sonato, ki jo bom izvajal, je po mojem mnenju dosegel višek tudi v tehtnem smislu. Virtuoznost, ki je v kakšnih njegovih skladbah namenjena bolj efektu za množice, ima tukaj globljo vsebino. Giblje se med dvema ekstremoma, med lepim in pogojno rečeno grdim, in ta njegova razdvojenost – tudi sam je bil kot zvezdnik izpostavljen dekadentnemu življenjskemu slogu, končal pa je kot menih – je tisto, kar sonato drži pokonci.

Sestava programa ni najlažja naloga. Zelo rad igram Brahmsa, ker je to glasba osamljenega človeka in to je znal izraziti na zelo intimen način. Postavil sem ga nasproti ekstrovertirani Lisztovi sonati. Pred tem sem potreboval nekaj lažjega, bolj jedrnatega, tudi v želji, da bi na koncert privabil tiste, ki poznajo Beethovnovo Patetično sonato, in bi potem poslušali še preostali program. Škerjanca nisem izbral, ker je Slovenec, ampak ker se mi zdijo njegovi Nokturni zelo dobra glasba. V njih je neka melanholija, značilna za slovansko in še bolj za slovensko dušo, izražena na zanimiv, ekspresiven način.

Ta hip tega še ne načrtujem, čeprav bi si seveda tega želel, je pa še nekaj želja na čakanju. Razmišljam še o drugih sonatah, recimo nisem posnel še vseh Chopinovih, lani sem igral Beethovnovo sonato št. 111, ki bi jo tudi rad posnel, ravno tako bi snemal vse Škerjančeve Nokturne.

Ta zvok naj bi se čim bolj približal koncertnemu zvoku v živo. Snemanje klavirja je dokaj težavno, ker ima inštrument velik dinamičen razpon. V studiu se zvok posname v »suhem« okolju, nato se umetno doda prostor, v katerem se zvok razvije. Ampak rezultat seveda ni isti kot pri izvedbi v živo, zvok je preveč direkten. Ne vem, koliko mi je naravni zvok dejansko uspelo ustvariti, kajti to je bil izlet v neznano, pri nas te prakse snemanja ni. Vsak glasbenik instinktivno igra tako, da se prilagodi akustiki dvorane. Celo življenje se uriš v sposobnosti, da projiciraš zvok v prostor, misliti je treba na to, kako se bo zvok slišal trideset metrov stran. Vsekakor ne vzameš za izhodišče lastne interpretacije zvoka, ampak vkomponiraš v zvočno sliko tudi prostor, v katerem igraš. Lahko igraš z istim inštrumentom v različnih dvoranah in je razlika tolikšna, da ne prepoznaš inštrumenta. Pri snemanju je treba ujeti zvok, ki ga nameniš dvorani, ne pa mikrofonu, ki je v klavirju.

Absolutno. Individualnost zvoka je seveda želena, v osnovi pa del individualnosti premore vsak pianist, tudi tisti, ki tega noče. Že sama fizična konstitucija pripomore k bazičnemu zvoku. Če si lahek in imaš tanke prste, ustvariš manj zaobljen zvok kot nekdo z močnejšimi prsti. Vsekakor obstaja neka korelacija, ki pa je potem odvisna tudi od samega umetnika, kaj v okviru tega naredi. To vidim tudi pri svojih učencih, vsak ima svoj ton. Kakšni se morajo sploh potruditi, da zaigrajo bolj potiho, ker imajo že v osnovi zelo prezenten ton.

Doslej še nisem začutil potrebe po tem. Ko vzameš v roke umetnine, recimo Chopinove skladbe ali Beethovnove sonate, vidiš, da nima smisla. Morda mi odsotnost mojega komponiranja olajšuje dejstvo, da se lahko vživim v skladbo, kot bi jo sam napisal. S tem to očitno kompenziram. Tudi nekomponisti smo potrebni.