Za Sørena Kierkegaarda (1813–1855) je bila eksistenca res izbira, »ali-ali«, alternativa vsakemu konceptu in domnevno objektivni resnici, tesnoba, »strah in trepet«, tveganje, toda sam je imel svoje pisanje predvsem za »služenje krščanstvu« – vendar takšno, da ga je stalo konflikt s Cerkvijo. V Koebenhavnu je Kierkegaard študiral teologijo in filozofijo ter doktoriral z delom Pojem ironije s stalnim ozirom na Sokrata (1841). Študij filozofije je nadaljeval v Berlinu pri Schellingu, a se je že po enem letu razočaran vrnil domov. Kot sinu dobro situirane meščanske družine so mu, kot sam pravi, ugodni materialni pogoji omogočili, da se je povsem posvetil filozofiji.

Resnice ni v konceptih

Vendar Kierkegaard ni samo pisal (prva dela je objavljal pod psevdonimi), marveč je na javnih mestih in trgih v Koebenhavnu tako kot Sokrat v Atenah spraševal ljudi in jih poskušal napeljati na pot resnice ali pa je stoječ pred cerkvenimi vrati nagovarjal vernike, naj ne hodijo v cerkev. Zaljubil se je v Regino Olsen in se z njo tudi zaročil, a kmalu zaroko prekinil, ker je menil, da bi bila Regina z njim, filozofom, samo nesrečna (v svojih Dnevnikih je pisal, da je bil v Regino vse življenje zaljubljen).

»Kdor gradi sistem, gradi zaprt svet, toda eksistenca je ravno nasprotje tega.« Ali: »Sistem je pomirjujoč, eksistenca pa je nemirna in tesnobna.« S »sistemom« misli Kierkegaard Hegla, s katerim se v ničemer ni strinjal. Naj bo neki filozofski sistem še tako koherenten in logičen, pa vendar izhaja iz neke izbire, ta pa je povezana z eksistenco, ne pa z logično nujnostjo, meni Kierkegaard. In naj sistem še tako posrečeno kombinira koncepte, pa realnost ne obstoji iz konceptov: realnost sestoji iz individuov, ki jih ni mogoče konceptualizirati. Sistematizirati in konceptualizirati eksistenco je po Kiekegaardu isto, kot da bi jo hoteli zanikati, odpraviti. Po Kierkegaardu tudi resnica ne more biti stvar konceptov, marveč je dosegljiva le »strastni subjektivnosti«. In človekova temeljna strast ne more biti racionalizacija realnosti, marveč eksistenca sama. Resnica je torej v eksistencialni subjektivnosti, ne pa v racionalni objektivnosti. Iskanje resnice je čisto nasprotje hladni mirnosti konceptualizacije, to je napetost in nemir, »strah in trepet« subjekta, ki se sprašuje o enkratnosti vsake eksistence.

Nujnost ironije in humorja

Kierkegaard je opisal tri stadije ali »sfere« eksistence: estetsko, etično in religiozno sfero. Estetska sfera je v znamenju domišljije, igre, iskanja in zadovoljitve ugodij ter zavračanja vsake trdne obveze. V etični sferi vlada moralni red, najbolje jo predstavlja tip resnega človeka, ki je zadovoljen s sabo, ker izpolnjuje svoje dolžnosti. V religiozni sferi pa se človek odreče svoji subjektivnosti in teži k absolutu. Te sfere so opisane tudi s tremi eksistencialnimi držami: uživanje, delovanje, ljubezen.

Te sfere eksistence so tako različne, da med njimi ne more biti prehoda, ampak je lahko samo preskok. Preskok, katerega odskočni palici sta ironija in humor. Po Kierkegaardu je ironija kritična drža duha, ki razkrije protislovja in omejenosti tako moralnih kot filozofskih in religioznih dogmatičnih postavk. Ironija omogoči preskok iz estetske v etično sfero, medtem ko je za preskok iz slednje v religiozno potreben humor. Humor je »občutek ničnosti«, pravi Kierkegaard v Pripisu k filozofskim drobtinicam, razkriva »ničnost mojega bitja in totalnost božjega«. Humor osmeši naše vrednote in prepričanja, v katerih se identificiramo z našo moralno ali socialno vlogo, sili nas, da se otresemo te identifikacije in poskušamo doseči religiozno. Prav in edino prek humorja najde človek v bogu svojo najbolj »avtentično eksistenco«. Prek humorja, vendar tudi, če ne predvsem prek misterija: božja transcendenca je za Kierkegaarda »mistični ničes«, ki pa je »tako bogat z vsebino, kot je tišina noči polna zvokov za tistega, ki jih hoče slišati«.