Giancarlo Zigante se je s tartufi prvič srečal kot desetletni otrok. Te na oko neugledne podzemne gomolje, ki pa so jim že Sumerci pripisovali neizmerno stimulativno moč, je njegov oče dobil v dar od prijatelja, doma pa jih je mati zamešala v frtaljo. Mladi Giancarlo – tako kot večina otrok – ni padel dol od božanskosti okusa, si ga je pa kot neobičajnega in zanimivega takoj vtisnil v podzavest. Tedaj mu še na kraj pameti ni padlo, da bo nekoč postal »kralj tartufov«, kot ga imenujejo v širši alpsko-jadranski regiji, in da bo zaradi te neizmerno cenjene podzemne začimbe pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov.
Zgodba o uspehu se je začela pisati leta 1971, ko je tedaj 21-letni Zigante razmišljal, kaj bi počel, da bi si prislužil malce žepnine. »Slišal sem, da ljudje hodijo iskat tartufe, da jih tudi najdejo in da se s tem dobro zasluži. Ker lov na tartufe ni bil del družinske tradicije, nisem imel nobenega mentorja. Kupil sem psa in ga vse sam naučil. Sprva sva se zgolj vrtela po gozdovih, se izgubljala in največkrat nisva našla ničesar,« smeje se pripoveduje in pribije, da je bil začetek vse prej kot lahek.
Z rekorderjem nahranil 120 ljudi
A vztrajnost se mu je obrestovala. Nos se mu je, tako kot njegovemu psu, izostril, na odkupne postaje tedanjih kmetijskih zadrug pa je prinašal čedalje več podzemnih »gob«. Med povpraševalci ni manjkalo niti Italijanov, ki so prihajali iz Benečije in celo iz Verone.
Leta 1981 je v enem dnevu našel skoraj šest kilogramov tartufov, pet let kasneje pa je podrl sezonski rekord – od oktobra do decembra, ko rastejo beli tartufi, jih je iz zemlje izkopal kar 125 kilogramov in si z zasluženim denarjem privoščil novega mercedesa. Čeprav je, kot skromno pove, kar dobro služil, je vse do razpada nekdanje skupne države tartufarstvo jemal kot hobi. »Tartufarski posel je zelo nestabilen, saj se lahko zgodi, da zaradi slabih vremenskih pogojev gomolji enostavno ne zrastejo. Zato sem 20 let ob lovu na tartufe vseskozi ohranjal svojo primarno obrt. Delal sem modele za pakiranje tablet za razna farmacevtska podjetja v Jugoslaviji, največ za Krko. Potem pa se je začela vojna…« Leta 1992 je v družinski hiši v Plovaniji tik za slovensko-hrvaško mejo, kamor se je preselil iz rodne Kostanjice (vas med Grožnjanom in Motovunom), ustanovil podjetje za prodajo svežih tartufov. A ker je tartuf hitro pokvarljiva roba, je z namenom, da bi bila uporaba teh močno aromatičnih gomoljev možna skozi vse leto, leta 1997 razvil sistem njihovega konzerviranja in odprl danes svetovno znano podjetje Zigante tartufi. Dve leti zatem pa je dodal piko na i svoji veličastni karieri lovca na tartufe. V bližini Buj je s psico – nemško ptičarko Diano – našel neverjetnih 1310 gramov težak beli tartuf, s katerim se je znašel v Guinnessovi knjigi rekordov in postavil dolino reke Mirne na tartufarski zemljevid sveta. Velikega ulova ni zadržal zase, ampak je z njim v bližnji gostilni nahranil 120 ljudi.
Pri tartufih ne šteje samo teža
Na vprašanje, koliko bi bil na trgu vreden Guinnessov tartuf, odvrne, da je cena neizmerna, ker gre za rekorderja. »Pri tartufih je vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. Načeloma se cena za kilogram belih tartufov giblje med 500 in 2000 evri, včasih pa poskoči tudi na 4000 evrov. A to ni realna cena. To se tu pa tam pripeti ob koncu sezone zaradi restavracij, ki imajo naročene goste in si ne smejo privoščiti, da bi ostale brez tartufov. Se pa lahko stvari postavijo tudi na glavo. Leta 2006 je zaradi enormnih količin ob koncu sezone cena belega tartufa padla na borih 300 evrov za kilogram in se povsem izenačila s črnim.«
Sicer pa pri tartufih ne šteje samo teža. Večji kot je tartuf, višjo ceno doseže na trgu. »Če imaš kilogram manjših tartufov, zanje nikoli ne boš dobil toliko, kot če imaš dva polkilogramska. Važna je tudi oblika. Kupci imajo radi lepe tartufe. V restavracijah tartuf radi pokažejo in ga lepega naribajo pred gostom,« malce ironično zavzdihne naš sogovornik in mimogrede omeni, da se bo po prvem obilnejšem dežju začela sezona črnih tartufov.
A pravo strast v njegovem glasu je moč začutiti le, ko govori o belih tartufih, ki jim pravijo tudi istrsko belo zlato, čeprav Zigante lovce na tartufe nerad primerja z zlatokopi. »Sreča ni ključna pri iskanju tartufov. Najpomembneje je, da poznaš teren in da imaš dobro izurjenega psa.« Sam prisega na nemške ptičarje, ker so zelo delavni, hitri in vzdržljivi. Če mu gre verjeti, je urjenje psa mala malica. »V zemljo zakoplješ sir, pes pa ga odkoplje in poje. Po določenem času sir nadomestiš s tartufom, ki psu prav tako zelo tekne. Zato je treba psa naučiti, da ob najdbi s tacami le malce pogrebe po zemlji in počaka na gospodarja, ki ga nagradi s cenejšim priboljškom. Moji psi se nikoli niso dotaknili tartufov,« ponosno poudari. S prašiči, kot to počno v Franciji, ni nikoli poskusil, saj pravi, da si ne predstavlja, kako bi prašiča »zdresiral«, se z njim cele dneve podil čez drn in strn in – konec koncev – kako bi ga, debeluharja, tovoril v avtomobilu.
»Istrski tartuf je najboljši na svetu«
Sam se v zadnjem času v lov za gomolji, ki so mu prinesli slavo in bogastvo, odpravi bolj poredko. Pravi, da je tona tartufov, kolikor jih je lastnoročno izkopal iz zemlje, več kot dovolj za enega človeka. A ne predaja se brezdelju. Namesto zbiranja hitrih avtomobilov ali pregrešno dragih zlatih ur, kar bi si marsikdo v njegovi koži omislil kot hobi, je Zigante v zadnjih letih našel novo strast v oljkah in trtah. Z oljčnim oljem že pobira medalje na sejmih in festivalih, z enako vnemo pa se je lotil tudi vina, ki ga bo prav letos predstavil trgu kot novo linijo svoje blagovne znamke.
»Ko sem pred desetimi leti v Livadah zraven Motovuna odprl svojo restavracijo, sem to naredil zato, da bi dober tartuf prodal tudi dobro pripravljen. Enak motiv me žene pri oljčnem olju in vinu. Moj cilj je, da bi v restavraciji ponujali le produkte z avtorskim podpisom,« poudari Zigante, ki je pred leti sanjal o lastni plantaži za »gojenje« tartufov: »Jasno, tartufov se ne da gojiti na klasičen, umeten način. Lahko pa, če poznaš pravi teren, z zasaditvijo topolov in vrb spodbudiš njihovo rast. A to me je minilo, nisem več najmlajši.«
Njegova največja želja pa je, da bi Istra nekega dne postala najbolj znana tartufarska destinacija na svetu. Sam je namreč prepričan, da so istrski beli tartufi boljši od tistih iz Albe v italijanskem Piemontu. »Istrski tartuf ima daljši rok trajanja, močnejši vonj in je lepše oblike. Tartufi iz Albe veljajo za najbolj cenjene na svetu zato, ker v ozadju deluje odličen marketing. Piemont ima tudi večstoletno tradicijo, medtem ko je Istra kot domovina tartufov poznana manj kot sto let. Treba je tudi vedeti, da v Albi najdejo relativno majhne količine tartufov, tako da jih tjakaj vozijo iz cele Italije. Še naše, istrske tartufe včasih prodajajo pod njihovo etiketo. Prepoznam jih po obliki,« sklene Zigante.