In do njih, iskreno, ni bilo čutiti ničesar drugega kot ravnodušje; tudi zaradi dejstva, da so cene za bledoličneže običajno za tretjino višje in stereotipov, da smo “belci” v njihovih očeh pač nekaj kar je potrebno izkoristiti. Misel na pisanje dnevnika v znosnejših sencah ob Rdečem morju,- pa je bilo, kako neumno, najlažje opustiti. A tako kot revolucionarni ogenj na trgu Tahrir, ki še vedno tli, prizori dežele s pestro faraonsko preteklostjo, negotovo sedanjostjo in upanjem na svobodnejšo prihodnost, tlijo tudi misli in prizori, ki ne želijo ali zmorejo oditi stran.

Beda kot način življenja

Ljudstvu v Egiptu se ob vsakih političnih pretresih obljublja spoštovanje človekovih pravic in obnovo države, še posebej urejanje kaotičnega prometa, ki hromi 25-milijonsko prestolnico, na ulicah katere je vseskozi slišati besedno zvezo “mafish mushkela” (ni/ne bo težav)! A vse skupaj ni nič drugega kot opolzka navlaka. Ni težav? Kaj pa Zabalin in Pasadin? Predela sicer šarmantnega in očarljivega mesta, ki ga prebivalci imenitnih sosesk ne poznajo in tudi nočejo spoznati. V prvi je približno 50 tisoč uličnih zbiralcev smeti in nekaj manj prašičev v bližnjih farmah; nekateri hrepenijo po plastiki, drugi po steklu, tretji papirju. Druga je Mesto mrtvih, pokopališče z grobnicami, kjer živijo številne družine in za svoje bivanje ob preminulih,- plačujejo najemnino. Zdi se, da je beda način življenja. Na to človeka nevsiljivo opozori višja sila v najmilejši in nedolžni podobi. V eni roki namesto skrbne mamine roke stiska obrabljenega medvedka, drugo plašno pomoli v upanju, da bo kdaj morda lahko kupila novega. Ljudje jo neprizadeto odslavlajo, nikomur mar za rosno mladega dekliča, ki ob pozni uri bolj kot denar, potrebuje nameh in upanje, da bo šlo na bolje. Stisk v srcu ob ignoranci, pove, da to ni človeško! Ko jo pogled skuša ponovno ujeti,- deklice z medvedkom ni več najti in bankovec ostane zatlačen v škatlici cigaret. In ko bo že zdavnaj prazna,- bo spomin na deklico, ki poraženo pomaha v slovo, in dejstvu, da neuspehi v službi ali ljubezni niso povsem ohromili srca,- živel naprej.

(Raje) križarjenje po Nilu

Je v Gizi, kraju znanem po veličastnih antičnih spomenikih kaj drugače? Sfinga, ki izteguje velikanske šape, daljše od mestnega avtobusa, danes zre v ameriško restavracijo s hitro prehrano, zato je želja uiti bliskavicam in predvsem lačnim,- toliko večja. Morda je tokrat čas za skok na čudežno reko, ki je Egipčane od nekdaj razvajala, puščava in morja pa sta jih ločevala od ostalega sveta. In če se zdi, da je Egipt odrašajoči otrok, je Nil zagotovo postarana dojilja, ki ga doji še danes in brez katere življenje ne bi bilo mogoče. Vsakoletne poplave, od začetka junija do konca septembra, ko je reka prestopila bregove in poplavila kilometre zemlje na obeh straneh struge, pa je bilo kljunčo, da so jo povzdignili v božanstvo. Reka še danes vzdržuje večino Egipčanov, ki drugače živi med negostoljubnimi predeli puščave, le na jugu je izgradnja Ausanskega visokega jezu, dokončana leta 1970 za pridobivanje električne energije, onemogočila obnavljanje rodovitne zemlje, zato tam živijo predvsem od turizma. In venomer, ko se v misli skušajo prikrasti spomini na tamkajšnje preproste ljudi, jih je videti kakor skozi solze, motno. Zaradi silne lepote Egipta, ki počasi vene, pa zaboli podobno kot takrat, ko se prikradejo poteze ljubljene, ki nikoli ni bila zares tvoja.