Burnik je izrazito študiozen tip človeka. Ambicije so ga vedno gnale k popolnosti. Ker mu je bila ljubljanska fakulteta za šport premalo, se je odpravil na polletno hokejsko specializacijo v Prago na Češko. Ko je prvič slišal za priznano športno akademijo za trenerje na Finskem, pa ga je misel po napredovanju vse bolj gnala na sever Evrope. »Predvsem zato, ker si želim v trenerskem poslu ostati vsaj še naslednjih trideset let. Dve leti izobraževanja na Finskem sta bili dobra naložba za prihodnost. Veliko sem se naučil na mnogih področjih, saj ta šola ni osredotočena zgolj na hokej, ki ga študentom predava Savolainen. Imeli smo še sociologijo, psihologijo, anatomijo, fiziologijo… Teoretične osnove sem že osvojil, zato je zdaj na vrsti praktični del. S tem bom le poglobil znanje,« je med včerajšnjim treningom reprezentance na tribuni pomožne dvorane Hovet v Stockholmu za Dnevnik dejal Aleš Burnik.

V sklopu študija je to leto že opravljal trenersko prakso. Tako je bil glavni trener v finski tretji ligi in dva meseca pomočnik trenerja v enem od lokalnih moštev. »Hkrati pa se je vsak študent osredotočil na enega ali dva igralca, s katerima je deloval na fizični pripravi. To je bila dobrodošla izkušnja zame,« je povedal Burnik. Na Finskem je osvojil poseben program za videoanalize, ki so ga v pripravljalnem obdobju pred svetovnim prvenstvom na Švedskem začeli uporabljati tudi v slovenskem taboru. Burnik je dejal, da so rezultati odlični, saj si s trenerji že med tretjino ogledajo nekatere specifične situacije na ledu, ki jih je brez počasnega posnetka nemogoče opaziti. »Pozorni smo na malenkosti. Igralce lahko s pomočjo novega programa sproti opozarjamo na napake. Podrobno opazujemo, če je kdo napačno postavljen, če je izhod iz tretjine slab, temeljito preučujemo nasprotnika in tako naprej,« je dodal.

Kot hokejist je bil poznan kot nepopustljiv borec. Imel je karakteristike igralca, ki se podredi moštvu. Zdaj pravi, da mu igralske izkušnje pomagajo v nadaljevanju kariere, da pa niso zagotovilo za uspešnost v trenerskem poslu. »Če pogledamo moje sodelovanje v reprezentanci, je zagotovo prednost, da sem že od prej poznal večino igralcev. Bili so moji soigralci ali nasprotniki na ledu. Z nekaterimi mlajšimi sem se spoznal ob prihodu in nisem imel nikakršnih težav. Verjamem, da sem se dobro vklopil v moštvo,« je ocenil. Všeč mu je, da bo lahko po koncu prvenstva več časa prebil v domačem okolju. Kot rekreativni športnik se veseli kolesarjenja, rad bi prebral kakšno knjigo, šel v gledališče, se družil s prijatelji. Izzivov mu ne bo zmanjkalo. Enega od teh je že našel v Tivoliju, kjer bo v prihodnji sezoni postal trener Olimpijinih mladincev v EBYSL. Pa čeprav prihaja z Jesenic.