V maniri izkušenega politika je zelo poostril delovanje medijev, kajti če že ustavni sodniki niso kot kamen okrog vratu viseli nujnim vladnim odločitvam, so to počeli nedomoljubni novinarji, ki se skrivajo za kvazidemokratično pravico do javne besede in drugačnega mnenja. Kdor grdo govori o državi in politikih in predvaja nečedne vsebine, kot so komadi nekaterih raperjev, je na Madžarskem tako kaznovan, da ga niti deset jackpotov na eurolotu ne reši. Orban je tudi »čisto malo« prilagajal proračun in zadolženost države svoji viziji in je centralni banki odvzel vrsto pooblastil ter ji namenil funkcijo ponižnega svetovalca. V Bruslju so se lahko postavili na trepalnice. Noreli so v komisijah, noreli v evropskem parlamentu, a Viktor je treščil s pestjo po mizi in jim zabrusil, da niso vstopili v EU zato, da bi moskovsko diktaturo zamenjali za bruseljsko. Dobro, potem je tu in tam dodal malo kozmetike svojim odločitvam, a Madžarska je kljub bruseljskim pritiskom ostala svetilnik svobode in neodvisnosti znotraj velike evropske družine. Da o inovativnosti ne govorimo. Ukinil je davke bogatim družinam, ki najemajo služinčad, in dovolil dajanje podpore manjšinam, umsko prizadetim in Romom samo, če živijo v urejenem okolju. Ker pa nekateri Romi še vedno nočejo živeti v urejenem okolju, so jim z blagoslovom Viktorja začeli rušiti bivališča, a jih bogme tudi fizično iztrebljati, s kiji, motikami in pištolami, v slogu »naredite mi to deželo znova Madžarsko«.

Vse razkošje rasnega politika pa je pokazal minuli konec tedna, ko je v Budimpešti potekal svetovni judovski kongres. Že s tem, da je dovolil judovskim delegatom, da se zberejo v madžarski prestolnici, je dokazal, da ni nikakršen diktator, kot so to voditelji arabskih držav, kar mu nekateri očitajo, saj v Teheranu ali Kairu ne bi dovolili 600 Judom, da izstopijo iz letal, kaj šele da bi zganjali cionistično propagando. Toda Orban je prekosil samega sebe. Pogumno je stopil pred zbrane Jude in odločno dejal, da se zavzema za »ničelno toleranco do antisemitizma«. Nič takšnega, boste rekli, kaj vse politiki čvekajo za dvig ratinga. Tako preprosto pa to le ni. Medtem ko je izgovarjal te usodne besede, je zunaj kongresne dvorane nekaj tisoč pripadnikov skrajno desne stranke Jobik rjovelo protijudovska gesla. Viktorja to ni zmedlo in je sočutno izjavil, da mu je hudo, ker se po svetu krepi antisemitizem. Delegati so ploskali, zato morda niso slišali jobikovcev, ki so Jude pošiljali domov in jim sporočali, da Madžarska ni naprodaj, da ne želijo njihovih umazanih in krvavih dolarjev. Delegati so stoje in solznih oči pozdravili Viktorjeve besede, da se bo boril proti vsaki nestrpnosti, še posebej tisti proti Judom. Sicer so nekateri skozi zobe pripominjali, da bi lahko prepovedal protisemitsko razgrajanje, a Viktor ni nor; da bi mu potem iz Bruslja očitali, da ljudem krati pravico do svobode govora.