Zadnja desetletja se je trg umetnin precej razširil in ni več zgolj v domeni elit. Svetovni splet je omogočil tudi, da je prodaja teh luksuznih dobrin hitrejša, preglednejša in predvsem dostopnejša, zaradi česar lahko neko vrhunsko delo kupimo tudi s povsem drugega konca sveta. Temu privilegiju se menda vdajajo predvsem kitajski in ruski mogotci, ki zaradi pomanjkanja umetnin najvišjega ranga v domovini prek spleta naročajo bajno drage primerke. Toda pri nas, čeprav nekaj galerij umetniška dela prodaja izključno ali tudi prek spletnih strani, se večina za nakup odloči šele po tistem, ko se z umetnino sreča v živo.
Splet le kot prednaročilo
Mag. Damjan Kosec, direktor galerije sloART.si, je pojasnil, da je spletno poslovanje z likovnimi deli lahko le delno spletno, saj »pri umetninah še vedno velja, da si jih je pred nakupom nujno ogledati tudi v živo«. To tezo podkrepi s kar nekaj argumenti: »Na trgu so tudi ponaredki. Poleg tega so likovna dela lahko poškodovana ali pa jih fotografski posnetek deformira, jim spremeni videz in celo odtenke barv. Fotografski posnetek likovnega dela je lahko le prva informacija o umetnini. Četudi je še tako kakovosten, je daleč od resnične podobe originalne umetnine. Šele ko si sliko ogledamo v živo, lahko dokončno presodimo, ali nam ustreza ali ne.« Zaradi tega v omenjeni galeriji, kjer na leto prodajo okoli sto grafik in umetniških slik, nakup prek spleta razumejo le kot prednaročilo oziroma rezervacijo, nato pa kupca pokličejo in se z njim dogovorijo za ogled in nakup v živo.
Da je ta potreben, je potrdila tudi Polona Lovšin, ki umetnine nakupuje za Riko hišo, nad katero bdi znani zbiralec umetnin Janez Škrabec. »V podjetju Riko odkupujemo dela neposredno od umetnikov in galeristov. Obisk umetnikovega ateljeja oziroma galerije ponuja večplastno in celovitejše doživetje umetnine in tudi umetnikove drže. Tega privilegija odkupi na spletu ne ponujajo. Poleg tega razumemo snovanje zbirke kot priložnost za soustvarjanje zgodbe sodobne slovenske umetnosti, zato se nam zdi živi stik z likovno sceno še kako dragocen in pomemben,« je pojasnila Lovšinova.
Aleksandar Dzamic iz spletne galerije Novars je prav tako priznal, da je odstotek nakupa, ki poteka zgolj prek spleta, zanemarljiv, saj si stranke prek internetne strani dela povečini le ogledujejo in nato nakup opravijo ob stiku v živo. »Kakovostno umetniško delo se razlikuje od drugih predmetov, ki jih kupujemo prek spleta, saj gre za luksuzno dobrino, ki lahko dosega tudi izjemno visoko ceno. Prav zaradi tega in dejstva, da si kupci tovrstne izdelke skoraj vedno želijo prijeti in si jih pobliže ogledati, se na tem terenu uporabniki počasneje prilagajajo novemu kanalu.«
Podobno meni likovni kritik, publicist in kustos Miha Colner. Dejal je, da si najbrž večino luksuznega blaga kupci želijo ogledati v živo. »Tu ne gre za serijsko proizvodnjo. Tudi na sejmih poteka prodaja umetniških del zelo počasi. Ljudje se običajno kar nekaj časa zanimajo zanje in si jih ogledujejo. Tudi tisti, ki kljub vsemu umetnine kupujejo prek spleta, pa jih verjetno ne vržejo kar brez premisleka v košarico, kot se pogosto dogaja pri nakupu drugih predmetov.« Ko gre za fotografska dela, izpostavi še dilemo, ali je treba fotografijo, da jo doživimo v celoti, nujno natisniti, ali je dovolj, če jo opazujemo zgolj na računalniškem ekranu. »Po mojem mnenju ima natisnjena verzija še vedno neki dodaten moment in prav zato ljudje še vedno prihajajo na razstave,« je ponudil svoj razmislek Colner.
Brez oziranja na urnik galerije
Osrednji slabosti nakupovanja umetnin prek spleta sta prav gotovo že omenjeno pomanjkanje neposrednega stika in s tem morda neizpolnitev pričakovanj ob prejetju izdelka ter precejšnje tveganje, da bi nas ponudnik iz tujine želel tako ali drugače ogoljufati. Vendar Damjan Kosec je opozoril, da za goljufije ni nujno potreben splet, saj večina ponaredkov na sivem trgu kroži pri prodaji »iz oči v oči«. Ob tem je poudaril, da je v primeru, ko kot posredniki vstopijo verodostojne in ugledne tuje galerije, možnost, da bi naleteli na ponaredek, tudi ko gre za prodajo prek interneta, izjemno majhna, saj je vsako delo temeljito pregledano in tako dobi ustrezen certifikat. Da bi vzpostavile zaupanje ljudi, najuglednejše galerije sodelujejo z izkušenimi strokovnjaki, s katerimi lahko kupci včasih komunicirajo tudi po telefonu. Ko gre za goljufije, pa Damjan Kosec v spletu najde tudi prednost v transparentnosti: »Vsa umetniška dela, ki jih imamo v prodaji, so ves čas na ogled širši javnosti doma in na tujem, med njimi seveda tudi strokovnjakom in cenilcem, ki lahko opazijo in opozorijo na likovno delo, ko podvomijo o njegovi avtentičnosti.«
Nakup s klikom pa prinaša še številne prednosti, med katerimi je seveda največja, da lastnik drage umetnine lahko postanete kar iz domačega fotelja, iz katerega je mogoče na preprost način preveriti ponudbe različnih galerij in jih med seboj primerjati, saj so vse cene (te so v spletni prodaji enake kot v fizični galeriji) in provizije javno dostopne, pri tem pa vas ne omejuje niti njihov urnik. Poleg tega je spletna galerija seveda mnogo bolj prostorna kot kateri koli fizičen prostor. »Ni nujno, da so vsa na spletu objavljena dela tudi pri nas fizično v galeriji, temveč marsikatero lahko ostane doma pri lastnikih,« je pojasnil Kosec.
Kot je razkril taisti sogovornik, se njegove stranke nad spletno vitrino navdušujejo predvsem zato, ker lahko od doma v miru, ne da bi jim prodajalec gledal pod prste, premislijo o nakupu določenega dela in se z ogledom še ne obvežejo, da ga bodo kupile. Obenem so vsi njihovi kupci ves čas obveščeni o posameznih ponudbah, medtem ko na drugi strani lastniki likovnih del lahko vseskozi ažurno sledijo njihovi prodaji.
Zakaj se torej kljub vsem naštetim prednostim prodaja prek tega medija pri nas ni bolj razširila? »Eden od razlogov je prav gotovo majhnost slovenskega trga in relativno omejen izbor umetniških del,« je prepričan Aleksandar Dzamic. V podobnem tonu so mu pritegnili tudi drugi sogovorniki in poudarili, da je kriza zadnjih let še oklestila povpraševanje po umetninah, pri čemer je elita, ki se za te zanima, povečini bolj tradicionalna in se počasneje prilagaja novostim. Dejan Sluga, direktor galerije Photon, ki prek spleta prodaja zgolj avtorske pravice za uporabo fotografij, je pojasnil, da je pri nas le peščica ljudi, ki jih fotografija zanima do te mere, da tu in tam tudi kaj kupijo, zaradi česar je ta trg že ob stiku s strankami neposredno v galeriji zelo majav, kaj šele prek računalniškega ekrana, ki zamrznjene podobe pogosto prikaže na popačen način. »Kupovanje prek spleta lahko funkcionira v ZDA, kjer je trg izjemno velik in ima ogromno ljubiteljev fotografije, saj se tam proda okoli 70 odstotkov vseh avtorskih fotografij nasploh,« je nekaj podatkov ponudil Sluga in dodal, da se za zdaj ponekod v tujini kolikor toliko množično prek spleta prodajajo le plakati fotografij, natisnjeni v omejenih nakladah.
Cenovna letvica se dviguje
Ponekod v tujini, seveda predvsem v ZDA, se je spletna prodaja umetnin že precej razširila in iz leta v leto raste. V »virtualnem« svetu so cene še vedno neprimerljive z vrednostmi, ki jih umetniška dela dosegajo pri kupčijah v živo, a se predvsem prek dražb tudi tu letvica dviguje. Ena najbolj priznanih tovrstnih spletnih prodajaln Artnet.com je denimo pred dvema letoma za delo Flowers Andyja Warhola iz leta 1978 od nekega ameriškega zasebnega zbiralca iztržila 1,3 milijona dolarjev, kar po podatkih te galerije še vedno velja za najdražjo umetnino, prodano prek spleta. Sicer pa naj dela na dražbah prek spleta po mnenju nekaterih poznavalcev ne bi dosegala tako vrtoglavih cen kot tista, ki so na voljo v konvencionalni dražbeni obliki, ker imajo kupci za računalnikom več časa za premislek in ne višajo številk konkurentov zgolj impulzivno. Takšen način nakupa je manj stresen tudi, ker zainteresiranim ni treba čakati, da bo na vrsto prišel izdelek, ki jih zanima.
Internetne dražbe lahko pritegnejo tudi več novih zbirateljev, ki niso posebej dobro seznanjeni z dogajanjem v galerijah in na konvencionalnih dražbah, povečini predvsem zato, ker so jim težko dostopne. Prav zato se v tem ringu »bojujejo« kupci iz geografsko zelo različnih krajev, a po nekaterih podatkih še vedno prevladujejo Američani.
Pri nas spletne dražbe iz podobnih razlogov kot prodaja skozi internetni kanal še niso dosegle za galeriste želenih rezultatov. V sloART.si sicer za likovna dela, dražja od pet tisočakov, vedno ponudijo možnost dražbe, vendar se jim še nikoli ni pripetilo, da bi v spletni galeriji več različnih kupcev pokazalo zanimanje za isto umetnino. So pa že imeli primere, da se je več ljudi za isto sliko zanimalo po spletni pošti ali telefonu in so jo potem prodali najboljšemu ponudniku. Pozitivno tovrstno izkušnjo so imeli pred leti, ko je Amnesty International prek njihove spletne strani prodajal slike mladih umetnikov z dogodka Pravice v barvah. »Zaradi nizke izklicne cene in simbolnega pomena je na dražbi sodelovalo kar veliko število kupcev,« se spominja Kosec.
Pri kupovanju umetnin prek spleta je vsekakor potrebna previdnost, zato se velja obrniti na »virtualne izložbe« s tradicijo in slovesom. Na sto tisoče likovnih in drugih del je naprodaj denimo tudi v spletni veleblagovnici eBay, vendar so sogovorniki enoglasni, da tu ne gre iskati pomembnejših umetnin večjih vrednosti, temveč zgolj dekorativne izdelke ali plakate z lepimi fotografijami. Tako mnogi menijo, da je internetna prodaja, čeprav ponuja tudi številne prednosti, uničila avro ekskluzivnosti, saj daje občutek, kot bi nakupovali v supermarketu.