Živimo v težkih časih, a nam je hkrati vse lahko dostopno, sva z Jožetom Habulo, bobnarjem skupine Big Foot Mama, ugotavljala na soncu v enem od ljubljanskih parkov. »Danes se lahko naučiš igrati na kitaro že kar prek spleta,« sva modrovala, Jože pa je povedal, da se je sam postopoma izboljševal z opazovanjem kolegov na odru. »Res je, da se da danes hitreje uspeti, a odnos kmalu razvodeni, mladi glasbeniki namreč preskakujejo po več stopnic hkrati, ne zavedajo pa se, da je po večjih skokih padec globlji in tudi bolj boleč. Bistvo glasbene skupine je stopati po stopnicah,« zaključi misel. Mnogi so menili, da so bili Big Foot Mama že zdavnaj na vrhu stopnišča in da se bo njihova pot obrnila samo še navzdol, a so jim pokazali, da se motijo – med drugim so posneli dokumentarni film, natančno leto dni po izidu njihovega zadnjega albuma Izhod pa se bo peterica rokerjev 17. maja s posebnimi gosti ponovno predstavila v ljubljanskih Križankah.

Za prihajajoči koncert ste se odločili narediti nekaj posebnega – pripravili ste avdicijo (Pet ta hudih) za najboljše izvedbe vaših pesmi, izvajalce pa boste nato povabili na oder. Kako in zakaj je prišlo do take odločitve?

Omejitev, razen tega, da morajo zaigrati našo pesem, sodelujočim nismo postavljali. Želeli smo videti sposobnosti posameznikov, njihovo kreativnost skozi naše pesmi, hkrati pa jih spodbuditi, da naredijo nekaj nevsakdanjega. Ni šlo za tekmovanje, kdo zna peti ali igrati in kdo ne, pomembnih je bilo več dejavnikov. Tudi ocenjevali jih nismo s številkami od ena do pet.

Torej to ni bil dogodek tipa »Big Foot Mama išče talent«?

Nikakor ne. Nismo želeli imeti tekmovanja talentov ali posameznikov, ki jih je nekoč pohvalila babica.

Glede na to, da je bila ideja nepreverjena, verjetno niste niti vedeli, kaj vas čaka. Ste bili zadovoljni z odzivom?

Odziv je bil na začetku majhen, zato nas je že kar malo zaskrbelo. A so očitno mnogi čakali, da vidijo, kaj bodo posneli drugi. Potrebne so tudi priprave, čas in seveda pogum. Na koncu smo prejeli 126 posnetkov, kar nas je presenetilo. Vsi sodelujoči so se zelo potrudili in so celotno akcijo vzeli zelo resno. Zato smo tudi imeli velike težave z izborom finalistov, saj je bilo toliko odličnih.

Pravite, da so sodelujoči vabilo vzeli resno – najbrž je to razumljivo, to je vendarle lahko velika odskočna deska zanje. Pokazali so svoj talent, poleg tega pa bodo igrali na odru z legendami.

Želeli smo si, da bi oni tako videli zadevo, nismo pa bili tako pretenciozni, da bi si upali reči, da smo tako veliki… Ko smo videli, da naše pesmi živijo v sobah in na podstrešjih teh ljudi ter da so del njihovega življenja, je bilo to za nas neprecenljivo. Šele sčasoma smo videli, v kako lepo izkušnjo smo se spustili in kakšen plaz smo z njo sprožili. Odlične so bile tudi reakcije sodelujočih, saj je bila večina zadovoljna že s tem, da so sodelovali v akciji. Morda bi našo veličino lahko videli v tem, da smo odprti, saj smo naredili akcijo in dali priložnost vsem, ki so se želeli izkazati. Kdo drug bi morda lahko naredil še več s kakšnim talentom, a se za kaj takšnega ne odloči.

Verjetno je bilo prisotnih tudi veliko različnih čustev, oziroma smeh in solze, kot bi rekel Jan Plestenjak. Lahko pride do uresničitve sanj ali pa se po drugi strani komu podre ves svet, zlasti najstnikom.

Res je. V določenem trenutku morda kdo misli, da je zelo dober, in šele ko vidi druge, ugotovi, da ni tako. Popolnoma drugače je, če poješ v svoji sobi ali pa pred »žirijo« in okolico. Takrat svoje naredi trema in šele takrat se izkaže, kakšne so posameznikove sposobnosti. Je pa večina ogromno pridobila v celotnem procesu ustvarjanja in sodelovanja pri akciji. To je pomembno pri glasbi – da ni tekmovanja. V umetnosti in kulturi na splošno ne more biti tekmovanja, saj to ni tek na 100 metrov. Gre za sposobnosti, ki jih deliš znotraj ekipe, kjer si lahko srečen, da si uspel narediti korak naprej in priti na novo stopnjo kot glasbenik, medtem ko se ti vzporedno odvija še eno »normalno« življenje.

S tem ste naredili tudi poseben korak proti vašemu občinstvu in oboževalcem, ki pri koncertu aktivno sodelujejo.

Večino od sodelujočih je navdušilo ravno poslušanje naših komadov. Nekateri so do tona natančno zaigrali našo pesem. Zelo navdušeni smo bili ravno nad tem, na kakšen način naša glasba živi med ljudmi. Počutimo se, kot da je občinstvo del nas, mi pa del njih.

Križanke imajo tako na ljubljanski kot na slovenski glasbeni sceni poseben pomen. V njih so nastopila številna slovita glasbena imena, napolniti pa jih je tudi precejšen zalogaj. Zakaj ste se odločili ravno za ta prostor za veliki koncert?

Tudi za nas so Križanke nekaj posebnega. Še dobro se spomnim leta 1998, ko smo v njih igrali prvič. Za nas je bilo takrat to nekako tako, kot bi imeli danes na stadionu koncerte tri dni zapored. Z glasbo, kakršno igramo mi, ni do takrat nihče uspel narediti kaj takega – oziroma si tudi niso upali. Takrat smo vsem pokazali, da lahko tudi slovenska skupina napolni Križanke, kasneje smo podobno naredili s Halo Tivoli, saj so bile te dvorane najprej namenjene samo velikim imenom v svetu glasbe. Za nas pa so bile sveti gral. A še danes je to za nas borba – nič ni gotovo, zlasti ne, da bomo Križanke napolnili. Vedno dajemo vse od sebe, da uspemo. Obiskovalci morajo za obisk kupiti karto, mi pa jim želimo za tisti denar ponuditi nepozabno doživetje.

Se kriza pozna tudi pri obiskih koncertov? Prodate sedaj manj vstopnic kot nekoč?

Se pozna. Sploh v časih, kjer vsak evro na začetku meseca razporedimo tako, da nam uspe preživeti. Zdaj mora biti koncert ali album res zelo poseben, da nekdo kupi karto in si privošči ogled. Če bi lahko, bi vse skupaj naredili zastonj. (Smeh.)

Verjetno se je glasbi kljub vsemu lažje odpovedati kot hrani ali drugim nujnim potrebščinam.

Če gledamo tako, smo res skoraj zadnji v prehranjevalni verigi. Ampak če nehaš hoditi v kino, na koncerte, brati revije in časopise ali pa se odpoveš še čemu drugemu podobnemu, tudi ne boš nikoli našel znanja, kako se rešiti iz situacije, v kateri si. Z informacijami in znanjem, ki ga pridobivamo tudi na takšen način, se lahko rešimo iz marsičesa. A mi ponavadi najprej odrežemo znanje.

Pred dnevi smo lahko v medijih spremljali zgodbe o »zastonjkarjih« na številnih področjih, tudi na kulturnem oziroma glasbenem. Kakšne izkušnje imate vi? Imate pred velikimi koncerti veliko klicev za vstop na seznam gostov?

Število »prijateljev« se mi z bližajočim se datumom koncerta z bliskovito hitrostjo zvišuje. V preteklosti sem bil veliko bolj dovzeten za te stvari, še na koncertu sem, namesto da bi se pripravljal za nastop, tekel ven razdeljevat karte. Sedaj se ne odzivamo več na to, saj je šlo preveč energije v nič. Karte, ki jih dobim, razdelim med bližnje, ostale pustim pri miru. Če želijo priti na koncert, naj pridejo, če ne, pa tudi v redu.

V zadnjih letih se nekatere skupine na slovenski glasbeni sceni zaradi zaslužka obračajo k narodnozabavni glasbi, drugi poskušajo svoje oboževalce presenetiti z drugačnim pristopom. Ali tudi vi nenehno iščete nove prijeme ali pa se ravnate po receptu, da je najboljše tisto, kar je že preizkušeno in kar vas je na vrhu seznama priljubljenosti držalo zadnjih dvajset let?

Če bomo šli stran od sebe, lahko nemudoma nehamo ustvarjati. Zato vedno sledimo svojim impulzom, ne prilagajamo se trendom, ker je prilagajanje zelo kratkoročna stvar. Delamo to, kar hočemo, ne tisto, kar moramo. Tako smo si pri zadnjem albumu vzeli več let, da smo naredili, kar smo hoteli. A vemo, da smo dali vse od sebe, in smo zadovoljni, tako si tudi nikoli nimamo kaj očitati. Najbolj pomembno je, da smo ostali zvesti samim sebi. Naše stvaritve so sicer videti preverjene, a vendarle delamo vedno nekaj novega.

Poletna koncertna sezona se že bliža. Lahko bi rekli, da gremo iz zaprtih klubov in dvoran na sonce in travo. Se že kaj veselite velikih koncertnih prizorišč in festivalov?

Izredno. Smo kot majhni otroci, popolnoma navdušeni. Imamo svoje vzporedno življenje, ki traja od ponedeljka do petka, sobote pa so potem »whaaaaa...« (Smeh.)

Big Foot Mama