Osem ur treninga na dan, višinske priprave, dvigovanje uteži, zdrava prehrana, reden spanec... Vse za vrhunski dosežek. Toda športniki se pri tem ne ustavijo. Ker hočejo le najboljše izide, iščejo dodatno pomoč, ki bi jih povzdignila v zmagovalce. To je lahko doping, nespoštovanje pravil, podkupovanje sodnikov… Toda obstaja tudi drugačna oblika pomoči, ki je bistveno bolj legalna, a zato toliko težje razložljiva – vraževerje.

Brez plišastega obeska ni sreče

Trener hokejistov Olimpije Bojan Zajc išče energijo tako, da objema drevesa. Nekdanji selektor slovenske hokejske reprezentance Matjaž Sekelj je verjel, da bo imel srečo, če bo na tekmah nosil isto srajco in obleko. Rokometaš Uroš Zorman ob zmagah vedno nosi isto majico, spodnjice in nogavice, ob prvem porazu pa vse zamenja. Atletinja Marija Šestak na tekmovanjih vedno skače v istih nogavicah. Plavalka Sara Isaković je na start vedno vzela plišasti obesek, ki ga je za srečo dobila od mame. Alpska smučarka Tina Maze na tekmah nosi svoje najljubše spodnje perilo. Košarkar Goran Dragić si najprej zaveže levi športni copat, nato še desnega. Enako je z drsalkami počel hokejist Ivo Jan, ki si je v enakem vrstnem redu natikal tudi nožne ščitnike. Hokejski vratar Klemen Mohorič je pred tekmami gledal fotografijo svoje družine. Srečko Katanec si kot aktivni nogometaš ni nikoli strigel nohtov ali bril brade na dan tekme, ker naj bi to prinašalo nesrečo. Kot nogometni selektor je v svoj ritual dodal še obvezen odhod v savno na dan tekme. Edinkrat, ko tega ni storil, je bil izključen proti Gruziji.

»Več kot treniraš, tem bolj veš, da ti stvar na dejanski tekmi lahko uspe samo v posebnih okoliščinah. V teh posebnih okoliščinah je nato vedno nekaj nedoločljivega, ko ti gre vse dobro ali pa vse narobe. Seveda vsak športnik nato reče, da je ta večer vedel, da mu bo šlo vse od rok. Spet drugič, ko si prav tako odlično pripravljen, pa ti lahko vse spodleti. Če ponavljaš ritual, ki spominja na vzbujanje neugotovljive razlike med povprečnostjo in odličnostjo, je to vraževerje,« je razložil Lev Kreft, estetik in filozof športa. »Vraževerje vam zagotavlja, da nekaj deluje. Ko opravljaš magijski ritual, ali nosiš isti del oblačila ali uporabljaš določen simbol, ti to prinaša tisti dodaten delček k uspehu, saj se kljub popolnoma znanstvenemu pristopu k športu ne da vsega natrenirati. Ko si enkrat v dejanskih okoliščinah tekme, je zraven vedno še nekaj nepredvidljivega in to nepredvidljivo se da za silo obvladati z vraževernostjo.«

Vsak potrebuje nekaj nedoločljivega

Med športniki so tudi takšni, ki v vraževerje ne verjamejo. Denimo najboljši slovenski jadralec Vasilij Žbogar je prepričan, da je sam svoje sreče kovač, in v višjo silo ne verjame. Povsem enak moto v življenju ima alpski smučar Andrej Šporn. Košarkar Sašo Ožbolt noče prebrati niti horoskopa, smučarski skakalec Jernej Damjan pa noče biti vraževeren, ker bi mu to odvrnilo pozornost od realnosti. Enako razmišlja nogometaš Olimpije Boban Jović.

Kljub zanikanju vraževernosti ima vsak športnik svoj ritual ali običaj, kot recimo smučarski skakalec Robert Kranjec, ki za vsako tekmo obleče sveža oblačila. Ali je to že vraževerje? »Sam lahko govorim iz izkušenj pri košarki. Eni igralci so stroji, saj pridejo na teren in ne glede na okoliščine zadevajo, ker so za to rojeni in to delajo. Če pa hočeš uporabljati glavo za spremembe, ki se dogajajo med tekmo, in igrati z ekipo, pa potrebuješ nekaj nedoločljivega. Tisti, ki tega nedoločljivega ne potrebujejo, so v glavnem povprečni mehaniki,« trdi Kreft, ki je od leta 2008 predsednik Evropske zveze za filozofijo športa. »Vsak nekaj potrebuje, četudi ne prizna. Sem spada že atmosfera, neki slučajni dogodek ali karkoli drugega, da športnik dobi znamenje, da je tokrat pravi dan. Tudi tisti, ki ne priznavajo vraževerja, rečejo 'danes pa ni bil moj dan' ali 'vse mi je šlo narobe', kar je v resnici prav tako vraževerje.«

Med tistimi, ki se največkrat opredelijo za vraževerne, so prav športniki. Kreft je prepričan, da to ni nič nenavadnega, saj so v športu nenehno prisotne nepredvidljive situacije. »V športu je največ vraževerja zato, ker je šport neprestano tekmovanje in neprestana želja, da bi bile vse okoliščine predvidljive. Kdor hodi redno v službo od sedmih do treh, ima dnevno rutino, zato vraževerja ne potrebuje, saj ni veliko nepredvidljivih okoliščin. Če pa si profesionalen športnik, potem potrebuješ trening najmanj dvakrat na teden, pa še to lahko ob tej količini treninga igraš samo v tretji ligi. Če si na višji ravni, potrebuješ bistveno več treninga,« je dejal.

Prazni ritualni nimajo osebnosti

Ljudje smo razumska bitja, toda večina nas še vedno verjame v nekaj nadzemeljskega, v nekaj, kar bo samo nam prineslo srečo. »Vedno si na koncu rečemo, da neki ritual ne more škoditi, lahko samo pomaga. Enako razmišljajo denimo študentje, ko gredo na izpit. Če imaš v žepu zavezan robec za srečo, kaj pa kdo ve, a ti verjameš v to ali ne. Tudi študentje vedo, da morajo vse preštudirati, če hočejo vse znati, a so še vedno vraževerni. In enako je v športu. Vse narediš, kar je treba, a na koncu vedno nekaj manjka. Vsi to vedo in so racionalni, a za vsak slučaj verjamejo še v svoje srečne rituale. Seveda pa so tudi takšni, ki teh ritualov ne uporabljajo, a kljub temu ne znajo razložiti, zakaj jim enkrat vse teče, spet drugič pa ne. Včasih je razlika že med posamezno tretjino pri hokeju, da si v eni dober, v drugi pa ne,« je rekel Lev Kreft.

Marsikdaj je vraževerje tudi modna muha. Številni latinskoameriški nogometaši kar tekmujejo med sabo, kdo se bo prekrižal bolj čustveno in bolj dovzetno. Svojevrsten fenomen je bila tudi hobotnica Paul, ki je v času svetovnega nogometnega prvenstva leta 2010 napovedovala zmagovalca tekem tako, da je izbirala hrano iz različnih posod, označenih z zastavami držav. Najprej je to počela za tekme nemške reprezentance, nato pa še za finale med Španijo in Nizozemsko. Slučajno ali ne, toda Paul je vedno napovedal pravilnega zmagovalca. »Modne muhe so narejene zato, da se v medijih pokažejo. Zdaj se vsi prekrižajo in poljubljajo travo, toda to ni vera, ampak prazen ritual, da ljudje opazijo njihovo potezo. Tukaj ni osebnosti, saj izgubijo karakter. Obstajajo rituali, ki so obči, zato nimajo več pomena, da bi učinkovali. Bistvo vraževerja je, da je individualno,« je povedal Kreft.