Z boksom se je začela ukvarjati relativno pozno, saj je v telovadnico prvič zakorakala šele pri 19 letih. Sprva le rekreativno, resneje pa se je športu posvetila pred štirimi leti in pol, ko jo je pod okrilje vzel njen sedanji trener Rudolf Pavlin, s čimer pa so močno narasli tako njeni apetiti kot uspehi. »Lani sem si za cilj zastavila uvrstitev na olimpijske igre, a mi žal ni uspelo, zato zdaj stremim k igram v Riu de Janeiru. Še pred tem sta na sporedu evropsko in svetovno prvenstvo, s katerih se želim vrniti s kolajno. S tem bi predvsem sebi dokazala, da sem zmožna vrhunskih rezultatov,« je samozavestna Mateja, ki priznava, da so cilji visokoleteči, vendar glede na rezultate v zadnjem obdobju vsekakor uresničljivi.

»Ko sem spoznala sedanjega trenerja, ki je v meni nekaj videl in vame verjel, sva počasi začela nastopati na mednarodni ravni. Zdaj že dokazujeva, da sodim v vrh. Tudi zato so najini cilji visoki in niso le neke neuresničljive sanje,« je prepričano dekle, ki je bilo še pred letom dni v službi domovine, a se je prav zaradi boksa odpovedalo vojaškemu stažu. »V vojski sem bila osem let in pol, v tem času pa sem bila tudi na vojaških misijah v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. To sta bili zanimivi izkušnji, ki sta mi bili zelo všeč,« se spominja boksarka, več kot očitno vajena moške družbe, saj tudi pri boksu večino časa trenira s fanti.

»Moji treningi so prilagojeni tako, da so moji sparing partnerji fanti. Vsi so seveda precej težji od mene. Ta način se je izkazal za pozitivnega, saj se mi med dvobojem z dekleti njihovi udarci sploh ne zdijo močni. Edina negativna plat tega načina je morda le, da so dekleta v moji kategoriji do 48 kilogramov eksplozivnejša in se po ringu gibljejo hitreje,« ugotavlja Rajteričeva, ki se zaradi svojega udejstvovanja v boksu nemalokrat sooča tudi s predsodki.

»Še pred petimi ali šestimi leti so mnogi mislili, da boksam bolj za šalo ter da hodim v telovadnico in malo maham po vrečah. Vendar pa mnenje hitro spremenijo, ko me vidijo na treningu ali tekmah. Morda se je zaradi večjega zanimanja medijev zdaj to spremenilo, a vsaj včasih so me jemali z rezervo, skoraj rahlo podcenjujoče,« obrazloži boksarka, ki se jo je v zadnjih letih zaradi njenih hitrih udarcev prijel vzdevek »Mlinček«.

Začudenih pogledov pa ob začetku njene kariere ni bila deležna le od močnejšega spola, precej postrani sta jo sprva gledala tudi njen oče in babica. »Ko sem jima razkrila, s čim sem se začela ukvarjati, sta me imela za zmešano. Bila sta namreč prepričana, da to ni primeren šport za ženske. A za Slovence je tipično, da dokler ne dosežeš vidnih rezultatov, vate ne bodo verjeli. Nič drugače ni bilo doma. Ko sem začela nizati uspehe, pa so me tudi domači podprli, tako da je zdaj vse drugače.«