Vsako veliko tekmovanje ima svoje zakonitosti in posebnosti. Nič drugače ni na 77. svetovnem hokejskem prvenstvu skupine A, ki ga že drugo leto zapored gostita skandinavski sosedi Švedska in Finska. Pozornost slovenske javnosti je zaradi udeležbe naših reprezentantov to pot usmerjena predvsem na prizorišče v Stockholm, kjer bodo čez dva tedna tudi zaprli zastor nad dogajanjem na šampionatu.

Središče mesta brez hokejskega utripa

Hokejski Stockholm 2013 ni kaj prida drugačen kot leto poprej, so pa opazne razlike predvsem s prvenstvom elitnega razreda na Slovaškem 2011. Kdor ima rad urejeno okolje, je tukaj gotovo bolj navdušen kot v Bratislavi, ki je imela pred hladno in vetrovno švedsko prestolnico glavno prednost v prijaznejših cenah gostinskih in drugih storitev. Hokejski utrip v središču mesta je tu skorajda ničeln, saj so na glavnih trgih in ulicah le redki plakati in table, ki opozarjajo, da deset minut vožnje s podzemno železnico oddaljena Globe Arena ponuja hokejske užitke najboljših šestnajstih reprezentanc sveta. Že lani je na račun organizatorjev prispelo ogromno pritožb glede zasoljenih cen vstopnic, ki so tokrat nekoliko nižje, a tega ni zaznati na tribunah. V Bratislavi so bile, denimo, občutno bolj polne, zmogljivost dvorane pa je bila vsaj za 3000 sedežev manjša. Tudi vzdušje na tekmah je bolj tiho in umirjeno. Zanimivo, na obračunih domače reprezentance dobijo največji aplavz upokojeni švedski zvezdniki, kot sta na primer Peter Forsberg in Nicklas Lindström, ki jih kamera ujame na bogato postreženi tribuni VIP.

Ena glavnih atrakcij znamenite stockholmske kupole, celo največje zgradbe v obliki hemisfere na svetu, je panoramska vožnja z vzpenjačo za dobrih 15 evrov po zunanji steni večnamenske dvorane. Z organizacijskega vidika so se Švedi spomnili zanimive novosti, ko državne himne pred vsako tekmo zapojejo lokalni operni pevci. Navdušenje občinstva pritegnejo predvsem zaradi slovnične popolnosti v izgovarjavi več svetovnih jezikov. Vzdušje prvenstva je prvi konec tedna v Stockholmu občutilo okoli 200 gostov iz Slovenije. Povečini gre za stare obraze hokejskih tribun pri nas. Tako kot v Bratislavi in letos v Vojensu se je med rojake pomešal tudi predsednik hokejske zveze Matjaž Rakovec, ki v dresu nacionalne vrste zavzeto spremlja dogajanje na ledu. Na uvodnih tekmah proti Norveški in Belorusiji je napovedoval dve zmagi, videl pa težka poraza. Slovenci v nadaljevanje prvenstva zdaj odhajajo brez točk, s tem pa vse bolj kopnijo njihove možnosti za obstanek v skupini A. No, je pa že jasno, da risi realnih možnostih za senzacionalno uvrstitev v četrtfinale nimajo več. Sploh ob dejstvu, da so pred vrati dvoboji z velesilami.

Več različnih obrazov Slovenije

Prav nenavadno je, koliko nihanj so si naši reprezentanti privoščili na tekmah z Norvežani in Belorusi. V soboto jih je najprej odnesel slab začetek, ko so prikazali eno najbolj mlačnih iger pod vodstvom selektorja Matjaža Kopitarja, a v drugi in tretji tretjini zasukali ritem in prevladovali. Našli so povezovalno moč s sanjskih februarskih kvalifikacij za olimpijske igre v Vojensu, stisnili močne vikinge pred njihova vrata, vendar je manjkala pika na i – gol. Opazno je bilo, da je bil poraz z 1:3 nadvse neprijeten, saj igralci niso mogli skriti razočaranja ob odhodu v slačilnico. Še slabše volje so bili včeraj po zmagi povprečne Belorusije s 4:3. To je bila tipična tekma, na kateri so Slovenci premagali sami sebe. Bili so boljši, razmerje v strelih je bilo kar 30:17, a je manjkala zbranost pa tudi večja odločnost. Risi so porabili ogromno energije, da so tresli belorusko mrežo, na drugi strani pa so bili kaznovani za hude osnovne napake. Takšnih spodrsljajev si na tej ravni tekmovanja kot člani olimpijske družine nikakor ne bi smeli privoščiti, saj s tem navsezadnje trpi ugled ekipe. Kot na dlani je, da sta bila oba uvodna tekmeca godna za poraz, zato je razočaranje v Stockholmu še toliko večje. Najverjetneje bo že po jutrišnji zelo pomembni bitki z Dansko znano, kaj in koliko lahko Slovenija sploh še doseže na severu Evrope, obeti pa niso nič kaj spodbudni.

Selektor Kopitar je bil včeraj vidno potrt. Težko je izbiral besede v pogovoru s poročevalci, je pa začel udarno, z bistvom. »Na ledu morajo biti najboljši igralci vedno v najboljši formi. Proti Belorusiji pa so bili... No, da ne bom rekel česa preveč. Enostavno niso bili pravi, morali bi igrati bolje,« je dejal Matjaž Kopitar. Njegova pričakovanja so v največji meri izpolnili člani tretjega in četrtega napada, ki skrbijo predvsem za defenzivne naloge. Ob branjenju z igralcem manj so zelo pozorni in požrtvovalni, da si nasprotnik niti ne uspe ustvariti izrazitih priložnosti. Kopitarja najbolj boli, da so bili risi dvakrat zelo blizu uspeha, kar je slaba uteha, saj v današnji prost dan odhajajo brez točkovne bere. »Imamo sistem igre, ki je utečen. Analiziramo vsako malenkost, potem pa se nam tekmec lahko smeji, ko pride pred naš gol, mi pa skočimo v kot ob ogrado. Tako tekme ne moreš zmagati. Najhuje je, ko si sami zakuhamo težave. Sprašujem se, kaj sploh lahko naredimo, da bi odpravili pomanjkljivosti. Res ne vem,« je govoril. Na naše vprašanje, kako se bo v nadaljevanju svetovnega prvenstva odločal glede položaja vratarjev, je bil jasen, da bo Robert Kristan nadaljeval z branjenjem tudi v prihodnje. Dodal je, da je zadovoljen z njegovim delom in da je takšne gole, kot jih je dobival, težko preprečiti. Vseeno pa bi bilo zgolj kot zanimivost smiselno preveriti, kdaj je v 120 minutah nazadnje prejel kar tri od šestih zadetkov med nogama.

Brez okrepitev iz ZDA

Že pred včerajšnjo tekmo z Belorusijo je postalo tudi dokončno jasno, da bo slovenska postava do konca prvenstva ostala nespremenjena. Tlelo je nekaj upanja, da bi se moštvu v drugi polovici tega tedna pridružil Jan Muršak, a se je z Grand Rapids na odločilni peti tekmi končnice v AHL uvrstil v drugi krog izločilnih bojev. Prav hitro ne bo konec niti zgodbe Los Angelesa v NHL, saj so se Anže Kopitar in soigralci po prvi zmagi na tretji tekmi proti St. Louisu vrnili med žive. Za zdaj kaže, da bo Robert Sabolič zmogel stisniti zobe z zlomljenim rebrom, čeprav ima velike bolečine, vendar jih kot eden najbolj odpornih reprezentantov zmore prenesti. Trpljenje mu je vsaj nekoliko olajšal ekonom Milan Dragan, ki je izumil poseben ščitnik za predel poškodovanega rebra.