Skoraj bi prej umrl kot postal literarna zvezda

Norveški pisatelj danskih in švedskih korenin Per Petterson je o pisateljevanju sanjal že v rosni mladosti. »Bil sem požrešen bralec in biti pisatelj se mi je zdelo nekaj posebnega in čarobnega, a nisem vedel zakaj, zato sem želel to izkusiti na lastni koži.« Delo Konje krast, ki je Pettersonu med drugim prineslo ugledno literarno nagrado IMPAC Dublin Literary Award in je bilo leta 2007 uvrščeno med najboljše knjige po izboru časopisov Time Magazine in New York Times, boste v teh dneh zaman iskali v knjižnicah, saj predstavlja podlago za letošnji maturitetni esej. Psihološki roman v središče postavlja 67-letnega vdovca, ki odide v samoto preživet preostanek svojega življenja, a bralca s pripovedovanjem nemalokrat zapelje v najstniška leta, natančneje v čas, ko ga je oče zapustil zaradi ljubezni, ki jo je našel v mami najboljšega prijatelja.

Skozi sveže prevedeno delo (za oba prevoda je poskrbela Marija Zlatnar Moe) V Sibirijo pa bralca vodi odraščajoča danska deklica, ki goji prav posebno vez s svojim bratom, in ko ta premine, se življenje zanjo ustavi. Obe knjigi se tako kalita iz izgube bližnje osebe, pomemben delež pa namenjata tudi vdoru okupatorja na norveška in danska tla med drugo svetovno vojno, kar je v tistem času v Skandinaviji okrepilo komunistično gibanje.

Ker sem bil strahopetec. (Smeh.) Že pri osemnajstih sem vedel, da je pisanje edino, kar želim početi, in menil sem, da bom, če ne bom pisal, zelo nesrečna oseba. Vendar kar koli sem začel pisati, ničesar nisem dokončal, saj me je bilo strah, da bom, ko bom dokončano delo prebral, ugotovil, da sploh nimam talenta. To, da sem si celih 17 let želel postati pisatelj, a sem napisal tako malo, je bilo skoraj groteskno. Potem pa mi je neki založnik pri 35 letih rekel: »Sedaj si na sredi življenja. Če ne boš zdaj skočil, boš prej umrl kot postal pisatelj.« In bil sem zelo prestrašen. (Smeh.) Tako sem se neki konec tedna, ko so žena in otroci odšli na izlet, odločil: »Ta konec tedna bom končal zgodbo, sicer sem mrtev.« Potem pa se je odprlo, saj je založba brez oklevanja sprejela mojo prvo knjigo, nato je neka revija objavila mojo kratko zgodbo, sodeloval pa sem tudi na nekem natečaju in zmagal. Takrat sem vedel, da sem našel sebe in svoj lastni glas. Moral sem torej čakati, da sem se ujel sam s sabo. A še vedno sem nesrečen med pisanjem knjig, saj se vselej bojim, da jih ne bom končal. Še danes se torej počutim kot na začetku – kot da nisem pisatelj, ampak zgolj želim biti pisatelj.

Niti ne, saj se je nekaj pogrebov pojavilo tudi v knjigah pred tragedijo. Zame so enostavno zanimiva vprašanja, kot denimo zakaj si drug drugemu proizvajamo bolečino, čeprav se imamo medsebojno radi. Edino, kar se je spremenilo v mojem pisanju po tragediji, je to, da lahko pišem o stvareh, ki so se dogajale tem mojim sorodnikom, in če bi bili ti še živi, mi najbrž ne bi pustili pisati o njih. Tako mi mama verjetno ne bi dovolila, da njeno zgodbo prenesem v roman V Sibirijo.

Vedno, ko je mama govorila o svojem bratu, ki je umrl pri 33 letih, sam pa ga nisem nikoli spoznal, saj sem bil tedaj star šele leto dni, je imela nekakšen ogenj v očeh in njen obraz se je tedaj spremenil. Ko pa je govorila o mojem očetu, se kaj takega nikoli ni zgodilo. Moj zaključek je torej bil, da je bil glavni moški v njenem življenju njen brat in ne moj oče. In ker je umrl mlad, se ga je kot takšnega vedno tudi spominjala. Moja mama ni nikoli prebolela njegove smrti in mislim, da je bila po njej precej osamljena, saj po tem nikoli ni dobila sorodne duše, ki bi ji bil tako blizu in bi z njim delila vse skrivnosti. Šele več kot 30 let po smrti brata se je nekoliko zbližala z nekim moškim, a ne v erotičnem, temveč intelektualnem smislu. Ta izjemno močna vez med bratom in sestro se mi je zdela idealna snov za knjigo, v kateri nato brat in sestra ustvarita povsem svoj svet, saj zaupata le drug drugemu, medtem ko staršem ne. Moj oče, ki pa torej ni odigral tako zelo pomembne vloge v maminem življenju kot njen brat, se tako tudi v knjigi pojavi šele proti koncu, ko junakinja odide na Norveško in zanosi.

V tem primeru sem pač razmišljal, kako bi se počutilo 23-letno dekle, ki je ravnokar izgubilo brata in pod srcem nosi nezakonskega otroka, ki ga njena globoko verna mati nikakor ne odobrava. Mogoče bi bil preostanek njenega življenja bogat, a v tistem trenutku meni, da nima ničesar pred seboj.

Tudi ta poteza je biografska. Moja mama je v mladosti brala knjigo o transsibirski železnici in se zato vedno želela peljati z njo. Pri 55 letih je to tudi uresničila. Mojemu očetu je dejala: »Ali greš z mano ali ne, jaz grem.« Ni je zanimalo, ali jo bo tam zeblo ali da so bila tam včasih delovna taborišča, temveč je to željo, tako kot večino ostalih, enostavno realizirala. Ko se je vrnila iz potovanja in sem jo vprašal, kako je bilo, je odvrnila: »Natančno tako, kot sem si predstavljala.«

Starša sicer nikoli nista omenjala dveh knjig, ki sem jih spisal, preden sta umrla. Nekega dne pa me je mama poklicala in dejala, da upa, da moja naslednja knjiga ne bo tako otročja. Zaradi tega sem bil izjemno potrt. Seveda je bilo še toliko huje, ker je soboto zatem umrla in je bila to pravzaprav ena izmed zadnjih stvari, ki mi jih je rekla. Naslednjo knjigo, ki sem jo začel pisati že pred mamino smrtjo, sem nato pisal z veliko muko, a zaradi njene izjave nisem spreminjal svojega sloga.

Največja razlika je opazna v tem, da mladostniki na roman gledajo iz zelo moralnega stališča, saj še nimajo kaj dosti življenjskih izkušenj. Zdi se jim moralno sporno, da oče zapusti glavnega junaka zaradi ljubezni do ženske, ki je mati njegovega najboljšega prijatelja. Vendar bistveno je, da protagonist to preboli in se odloči, da ne bo žrtev svojega očeta, temveč bo sam junak svojega življenja. Sam želim pisati o tem, kakšno je realno življenje, in ne, kako bi moralo potekati. Je pa resnično življenje veliko zahtevnejše in okrutnejše kot roman, zaradi česar je kdaj znotraj fikcije treba kakšno stvar tudi olepšati. Če si bralec želi raznih moralnih napotkov, je zanj bolje, da v roke vzame Biblijo kot pa moj roman. Vendar tudi vprašanja dijakov, ki so se spuščali v moralne debate, mi niso bila zoprna, temveč so se mi zdela povečini zelo dobra, nisem pa mogel odgovoriti na vsa, saj so včasih želeli vedeti tudi kaj, česar v knjigi nisem omenil. Žal pa ne vem več, kot sem sam napisal.

Res je. Najprej sem spisal drugo in tretje poglavje romana, v katerih je pripovedovalec star šele petnajst let in piše se leto 1948. S tem najstniškim glasom pa nisem bil preveč zadovoljen in zamislil sem si, da zgodbo pripoveduje veliko starejši človek. Ob tem sem se spomnil na predhodno knjigo Po brodolomu, katere junak je ne preveč uspešen pisatelj, ki večino svojega rokopisa vrže v smeti, saj mu nič ne pomeni. Ohrani pa en odstavek in ta odstavek sem postavil na začetek knjige Konje krast ter s tem pridobil tudi starejšega pripovedovalca. Junak iz prejšnje knjige je tako postal pisatelj te knjige.

Da, pisal sem pač biografsko in se naslanjal na medvojne zgodbe mojih staršev in drugih poznanih starejših ljudi, ki pa so bili v času vojne še otroci ali najstniki. Otroška perspektiva je zanimiva tudi zato, ker otroci zaznavajo le neke ekstremne dogodke, ne opazijo pa vsakdanjih stvari, ki so vmes.