Razpravljanje, utemeljevanje in (samo)glorificiranje, kdo je (bolj) zaslužen za osamosvojitev Slovenije, po več kot dvajsetih letih samostojne države postaja dolgočasna lajna – kot je bilo pred več kot četrt stoletja partizanstvo. Ko z današnje časovne distance poslušamo in gledamo zgodbe o teh prelomnih in zlatih osemdesetih, ki nam jih pripovedujejo bolj ali manj eni in isti že preverjeni obrazi, se lahko nepoučenim, sploh mlajšim rodovom, ki teh časov pač niso doživeli, zmotno zazdi, da je bilo takrat vse medsebojno povezano, prepleteno in usklajeno. Bilo pa je daleč od tega. Različni družbeni, intelektualni in (sub)kulturni krogi so bili takrat bolj vsak zase, pogosto na različnih bregovih ali celo »v vojni«. Pankerji niso poslušali Moped showa Tofove ekipe, oglaševalska akcija Slovenija, moja dežela! ni imela nič s plakatno afero za Dan mladosti leta 1987, Agropop pa je bil slovenski ekvivalent srbskim Rokerjem z Morave. Skupni sovražnik z velikim S, zažrtost hegemonije politike in ideologije v vse pore življenja in prostorska stiska (tako s klubi, galerijami, ateljeji in koncertnimi dvoranami kot z bistroji in gostilnami) so vodili v spontana in naključna srečevanja, križanja in medsebojna oplajanja in navdihovanja. Uredništva študentskih medijev in kulturne redakcije so bili kotli novih idej in tendenc po družbenih spremembah, ki so se artikulirale in razmahnile z novimi družbenimi gibanji. Ta so bila pod političnim in finančnim botrstvom slovenske mladinske organizacije, ki se je s frontalnim nastopom odmaknila od začrtanih partijskih smernic, antipod državni represiji, moralni paniki in (samo)cenzuri: in kot takšna so odpirala in sproščala družbeni prostor.
Na vprašanje, kam smo zašli v sedanjosti, pa nam ponuja enega od možnih odgovorov gledališka predstava Gremo vsi! v režiji Mareta Bulca, ki je sestavil gledališki bend, v katerem so pevka Irena Preda, klaviaturistka Polona Janežič, raper N'Toko, pa Tina Perić in Matija Dolenc iz skupine Ludovik Material ter bobnar Jaka Berger. Dilema, ali ostati doma ali (od)iti v svet, zabriše mejo med gledališčem in glasbo ter razpre (ne)perspektive ne več tako mladih glasbenikov, ki jih domače okolje še vedno šteje za »mlade in obetavne« ter jim noče priznati, da so na višku svojih ustvarjalnih moči. Bolj kot kadar koli prej je punkerski klic »Ni prihodnosti!« aktualen prav danes, ko se obljubljena dežela sesuva kot hiša iz kart pod težo zarjavelih ordenov in umazanih rok, ki imajo več s polpreteklostjo kot z boljšim jutri. Čeprav imamo najmlajšo vlado doslej, je to (še vedno) dežela starcev.