Nekako v začetku marca, ko je ekipa festivala Rdeče zore podeljevala nagrado bodeča neža za najbolj seksistično in mizogino izjavo, s katero se je kot njen prvi prejemnik v zgodovino vpisal pisatelj Vlado Žabot, je zaokrožila novica, da slovenske literarne ustvarjalke ustanavljajo prvo žensko iniciativo. Mira, ženski odbor Slovenskega centra PEN, je – kot pove ime – del slovenske izpostave te mednarodne pisateljske organizacije, hkrati pa je Mira del že desetletja aktivnega ženskega odbora Mednarodnega PEN. Slovenska Mira tako glede na razvitejše države v moško orientirani literarni svet vstopa z nekaj zgodovinske zamude.
Nobeno naključje ni njeno ime, s katerim želi opozoriti na žensko genealogijo v književnosti, kulturi in družbenem polju, ki jo pooseblja pisateljica Mira Mihelič – edina ženska, ki je kdaj vodila Slovenski center PEN, pa tudi Društvo slovenskih pisateljev.
Ogorčeni pogledi iz tujine
Vpliv na ustanovitev Mire ima med drugim pogled na slovensko literarno okolje od zunaj – ali od zgoraj, če hočete. »Za mednarodne penovce, ki se udeležujejo vsakoletnega srečanja na Bledu, seveda ni mogoče, da ne bi opazili, kako je slovensko literarno prizorišče še moškosrediščno,« pravi pesnica in prevajalka Barbara Simoniti, ena od štirih članic ožjega kroga Mire. »Ko smo leta 2009 začeli blejsko srečanje z literarnim večerom slovenskih pesnic, sem od skandinavskih kolegov slišala ogorčeno mnenje, kako je mogoče, da nas ženske v Sloveniji še vedno obravnavajo kot manjšino. Da torej nismo integralni del literarnega dogajanja na vseh ravneh, tudi reprezentativnih. Kako ogorčeni bi tuji kolegi šele bili, ko bi vedeli, kako majhen je delež žensk v DSP, slovenskem centru PEN, SAZU...« razmišlja Simonitijeva.
Dejstvo, da je prišlo do ustanovitve Mire, ne kaže le na poddimenzionirano vlogo žensk v SC PEN, kjer predstavljajo približno petino vsega članstva, temveč v književnosti in kulturi nasploh, pojasnjuje še druga članica ožjega kroga Mire, pesnica, kritičarka in urednica Stanislava Repar. Kot vsepovsod se tudi na literarno-kulturnem polju srečujemo z vidnimi in nevidnimi pojavi strukturnih asimetrij med spoloma, ki so značilni za celo družbo. Med njimi Reparjeva našteva manjšo zastopanost žensk, predvsem v tako imenovanih elitnih klubih ali na višjih strukturnih ravneh, učinek tako imenovanega steklenega stropa, njihovo samoumevno podvrženost moškim kriterijem pod krinko njihove univerzalnosti in posledično ustvarjanje umetelnega ženskega »manka«. Tu pa so tudi oviranje svobodnega izražanja žensk, njihovo potiskanje v molk ali v servisne vloge, slabše ocenjevanje, nižje plače in brisanje žensk iz zgodovinskega spomina. Reparjeva širi perspektivo in poudarja, da se je Mira pravzaprav pridružila sočasnim civilnim gibanjem. Ta prav ta čas zahtevajo spremembo družbene paradigme iz tekmovalne v sodelujočo ter dajejo prednost zdravi pluralizaciji pred nevarno polarizacijo družbenega sistema, kot pravi sogovornica.
Začarani krog moške izmenjave uslug
Kako se problemi spolne asimetrije v slovenskem literarnem prostoru kažejo v konkretnostih, vprašamo Reparjevo. Izpostavlja denimo glavne urednike vseh literarnih mesečnikov, saj ženske najdemo le pri Pogledih in Dialogih, ter elitno avtokratsko kritiko, ki se po njenem grupira pretežno iz moških vrst. »Na vodilnih položajih stanovskih organizacij so zmeraj moški, niti ženske ne izbirajo žensk, ker so tako navajene, nagrade si medsebojno podeljujejo moški, odstotki pri ženskah so skoraj zanemarljivi.« Izpostavlja tudi edino žensko prejemnico Prešernove nagrade za literaturo, Svetlano Makarovič (ki jo je sicer odklonila). Tudi Zoisove nagrade za vseživljenjsko znanstveno delo doslej niso podelili niti eni sami znanstvenici s katerega koli področja.
Reparjeva opozarja tudi na socialni vidik tega začaranega kroga, ki ga pogojujejo štipendije, tujejezične objave in status samozaposlenih, kjer je diskriminacija posredna. »V literarno zgodovino so zapisani pretežno moški, celo tam, kjer bi morale biti ženske, recimo Saša Vegri kot ključna figura slovenske pesniške moderne.« Tako ona kot denimo Berta Bojetu nista nikdar postali članici PEN, kljub njuni ključni vlogi v slovenski književnosti, spomni Reparjeva. To ne preseneča, če vemo, da član PEN postaneš na osnovi povabila dveh navzočih članov. Prva in edina pisateljica, ki ji je pred kratkim izšlo zbrano delo, je Zofka Kveder, pozabljenih pa je ogromno v preteklosti dejavnih žensk, o katerih je mogoče več izvedeti v odmevnem zborniku Pozabljena polovica. »Med njimi je veliko tistih, ki jim marsikateri javno izpostavljeni ustvarjalec ne more biti kos,« dodaja Reparjeva. Četudi danes v literarno polje vstopa morda celo več žensk kot moških, je sogovornica prepričana, da je treba ustvariti »ženski val«: »Ni dovolj, če v ocean strukturno pogojene nepravičnosti vržemo par kamenčkov, ki dokaj hitro poniknejo na dno brez tega, da bi v strokovni ali družbeni zavesti kar koli premaknili.«
Križ čez duhovičenje in ravnodušje
V ožjem krogu Mire, ki ga poleg sogovornic sestavljata še Tatjana Pregl Kobe in Ana Marija Sobočan, ugotavljajo, da so se slovenske ustvarjalke naveličale duhovičenja na njihov račun, zavračanja ali neupoštevanja njihovih pobud, moškega ravnodušja do njihovih glasov in potreb. V zadnjem času so namreč začele bolj spremljati in preštevati nagrade, referenčne objave, štipendije, dodeljena štipendijska bivanja, navedbe v učbenikih, antologijah, predstavitve in avtorska branja v tujini, povabila k nastopanju v javnem in medijskem prostoru... A vendarle ne gre le za enostavna vprašanja kvantitete. »Vprašanje je toliko težje, ker se tiče ocenjevanja ustvarjalnosti oziroma utečenih vrednostnih znamk, lestvic in shem,« se ne slepijo pobudnice odbora. Reparjeva opozarja, da so tako kriteriji uveljavitve kot celotna s tem povezana infrastruktura spolno pogojeni. »Res pa je, da skozi mrežo močnih interesov po navadi propadejo tudi moški, ki niso dovolj tekmovalni, prevzetni in oblastniško naravnani,« se Reparjeva zaveda kompleksnosti problema.
Ali je Mira nastopila prepozno, ob ravno pravem trenutku ali morda prezgodaj, bo pokazal čas. Dejstvo je, da ne razpolaga z materialnimi in finančnimi sredstvi, kar pomeni, da jo poganjata prostovoljstvo in navdušenje nad poslanstvom. Doslej je uradna moška podpora Miri prišla le iz samega upravnega odbora SC PEN, širšega odobravanja ni bilo zaslediti. Če smo ravno pri tem – tudi odmevnejšega negodovanja ne. Na enem prvih Mirinih dogodkov je sodelovalo 27 žensk in edini moški. Povabilo je veljalo za ene in druge. »Poraja se vprašanje,« pravi Reparjeva: »Kdo se od koga separira, kdo koga ne zanima, če gre zares?«
